250 LET BEETHOVNA

Ludwig van Beethoven se je rodil 16. decembra 1770 v nemškem mestu Bonn. Kdor se še ni srečal s tem velikim glasbenim umetnikom, ga bo zagotovo dodobra spoznal letos, ko svet praznuje 250. obletnico njegovega rojstva. Beethovna, ki ga različni viri opisujejo kot revolucionarja in genija, ki je spremenil tok glasbene zgodovine, tokrat spoznavamo tudi v Veseli šoli.

V februarski številki revije PIL si prebral veliko zanimivosti in dejstev o Beethovnu. V nadaljevanju učne poti pa odkrij še več.




Nadaljuj

Beethoven

Beethoven je bil čudežni deček, Mozartov naslednik in Haydnov učenec, pa ne preveč navdušen. Po letu dni se je zato poslovil od Haydna, v svoji umetnosti pa razširil ustaljene oblike klasicizma in jim dodal izrazito individualistično noto. Letos obeležujemo 250. obletnico njegovega rojstva, zato se bomo v nadaljevanju seznanili s skladateljevim življenjem in delom ter glasbenim svetom njegovega časa.




Nadaljuj

Oda radosti


Schillerjeva Oda radosti odseva pesnikovo idealistično vizijo človeštva kot skupnosti bratskih narodov. V to vizijo je verjel tudi Beethoven. Evropska himna tako ni zgolj himna Evropske unije, temveč himna Evrope v najširšem pomenu.

Himna nima besedila in je inštrumentalna. Z univerzalnim jezikom glasbe izraža evropske ideale svobode, miru in solidarnosti. Vsaka država članica Evropske unije ima seveda še vedno svojo himno, ki govori o njeni nacionalni identiteti, in tako evropska himna ne nadomešča državnih himn, temveč poudarja skupne vrednote.

»Svobodni umetnik« in položaj skladatelja v družbi

Beethoven je bil prvi skladatelj novejšega časa, ki se je lahko bolj ali manj brez finančnih skrbi in obveznosti odločal, kaj in kdaj želi komponirati. Do takrat je bilo običajno, da so skladatelji in drugi glasbeniki delovali v službi dvora, Cerkve ali mesta. Bach je moral skrbeti za takšno glasbo, kot jo je opredeljevala njegova pogodba z vsakokratnimi delodajalci. Haydn je moral večino življenja nositi uniformo služabnika. Mozart, ki je v zrelih letih skušal preživeti kot svobodni umetnik, je imel veliko skrbi s tem, da je dobil dovolj naročil. Beethovnu pa je že ob prihodu na Dunaj uspelo med visokim plemstvom pridobiti dovolj gorečih podpornikov, ki so mu omogočili sorazmerno lagodno življenje. Najprej mu je redne dohodke priskrbel grof Waldstein, leta 1800 pa mu je (dokler si ne bi našel redne zaposlitve) knez Lichnowsky namenil 600 goldinarjev na leto. No, redne zaposlitve si Ludwig ni nikoli našel, a si je niti ni želel. Kasneje so dunajski plemiči zbirali denar, da bi skladatelj le ostal v njihovem mestu. Nadvojvoda Rudolf, takrat Beethovnov učenec, ter kneza Kinsky in Lobkowitz so mu v začetku leta 1809 ponudili dosmrtno letno rento 4000 goldinarjev. To bi bilo danes enakovredno znesku med 80 in 90 tisoč evrov letno, vendar izplačila niso bila redna, precej vrednosti je pobralo tudi razvrednotenje denarja v času napoleonskih vojn. Tako je skladatelj sredstva pridobival tudi z glasbenim poukom, koncertiranjem in prodajanjem pravic za izvedbe in natise svojih skladb.

A v odnosu do plemiških krogov se v nasprotju s svojimi glasbenimi kolegi in predhodniki nikoli ni počutil podrejenega.

Beethoven v Ljubljani

Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) hrani številna pričevanja o glasbeni preteklosti na slovenskih tleh. Nekateri predmeti imajo izjemen pomen za našo in širšo, evropsko kulturno dediščino. Dokument, prepis Beethovnove 6. simfonije, Pastoralne simfonije, sodi med zelo pomembne predmete.

Kako je prepis 6. simfonije sploh prišel k nam? Na podlagi doslej znanih virov sklepamo, da je Beethoven partituro poslal Filharmonični družbi v Ljubljani, ki je hotela njegovo delo izvesti na koncertu. Leto po uspešno izvedenem koncertu je Filharmonična družba skladatelju podelila častno diplomo, z njo je Beethoven postal častni član Filharmonične družbe. Beethoven je v zahvalo Filharmonični družbi napisal pismo, v katerem je obljubil, da jim bo podaril svoje še neobjavljeno delo. Beethoven leta 1819 v Ljubljano ni dostavil nobene skladbe oziroma nimamo nobene partiture. Edina partitura, ki jo neposredno povezujemo s skladateljem, je prej omenjena Pastoralna simfonija, ki jo je Beethoven najverjetneje že poslal pred podeljenim častnim članstvom.

Naporno ustvarjanje

Beethoven je rad ustvarjal na dolgih sprehodih v naravi. Glasbene zamisli je dobival ob hoji po gozdovih, v tišini noči ali ob sončnih vzhodih. Sam je rekel, da se zamisli porodijo iz občutij, ki se pesniku preobrazijo v besede, njemu pa v tone, ki se na koncu izrazijo v obliki not. A kljub svoji nedvoumni genialnosti se ta ni kazala tako kot pri Mozartu, ki je ideje in cele skladbe kar stresal iz rokava. Primerjajmo opuse treh dunajskih klasikov:

	Haydn	Mozart	Beethoven
Opere	13	22	1
Maše	14	17	2
Simfonije	104	50	9
Koncerti	>30	>40	7
Godalni kvarteti	83	23	16
Klavirske sonate	52	18	32

Beethovnove skladbe so res precej obsežnejše kot dela predhodnikov in sodobnikov, a manjši opus (število napisanih skladb) je v glavnem posledica tega, da je ustvarjal s težavo.

Godalni kvarteti

S pojmom godalni kvartet poimenujemo:

a) komorno godalno zasedbo, ki jo sestavljajo 2 violini, viola in violončelo,
b) večstavčno skladbo, napisano za to zasedbo.

Zvrst godalnega kvarteta se je oblikovala v 2. polovici 18. stoletja, najprej predvsem za ljubiteljsko zasebno muziciranje v plemiških in meščanskih salonih. Kot domača inteligentna zabava je bilo igranje v kvartetu v izobraženih krogih nadvse priljubljeno celotno 19. stoletje in še pozneje. Klasicistični in romantični skladatelji so pisali cele serije kvartetov, predvsem kot zvrst lahkotnejše glasbe.

Že prvi Beethovnovi kvarteti (op. 18, leta 1800) so izražali novo svežino, s »kvarteti Razumovskega« (posvečeni so bili princu Andreju Razumovskemu) pa je že začel pisati »simfonije za štiri godala«. Do tedaj je veljal kvartet za zvrst glasbe za domače muziciranje, ki so ga zmogli tudi vešči ljubiteljski glasbeniki. Ti Beethovnovi kvarteti pa so pred velik izziv postavili tudi najboljše poklicne godalce. Zaradi dotlej neznanega stila so bili težko sprejemljivi tako za izvajalce kot za poslušalce.

Beethovnov dinamični razvoj glasbenih misli je rušil uravnotežena razmerja klasicističnega obdobja.

Ugleden poznavalec naj bi skladatelja podražil: »Saj ne šteješ teh del za glasbo?«, ta pa mu je odvrnil:»Oh, saj niso za vas, ampak za prihodnje dobe.«

Tudi izvajalci, ki so prvič izvedli te kvartete, so najprej menili, da se Beethoven iz njih norčuje. Ko je Beethoven slišal, da se je vodja kvarteta jezil zaradi nekega izjemno težkega odseka, se je značilno odzval: »Misliš, da me brigajo njegove bedne gosli, ko mi Muza govori?«

zanimivosti

Zanimivosti / Ste vedeli?

Beethovnov sestavljeni priimek je flamskega/nizozemskega izvora. Njegov ded se je v nemško okolje priselil iz flamskega mesta Mechelen (danes v Belgiji). Predpona »van« pomeni »iz« in običajno označuje geografsko lokacijo ali kraj. Ludwigov daljni prednik je bil očitno iz kraja z imenom Beethoven ali kaj podobnega.

Beethoven je veliko prebiral »klasike« svojega časa in preteklih obdobij: starogrškega Homerja, antičnega filozofa Platona, sodobnika Goetheja.

Poučevanje mu ni bilo v največje veselje. V uk je sprejel le dokazano talentirane mladeniče in lepa dekleta. Pri teh talent ni bil nujno potreben.

Pred komponiranjem naj bi pogosto pomočil glavo v mrzlo vodo.

Beethovnovo glasbo pogosto uporabijo kot poseben učinek v filmih, npr. disco predelavo odlomka iz 5. simfonije v filmu Vročica sobotne noči (Saturday Night Fever, 1977), odlomek iz 7. simfonije v filmu Kraljevi govor (The King`s Speech, 2010) ali »Odo radosti« iz 9. simfonije v filmu Umri pokončno (Die Hard, 1988).

Tu poslušaj disco predelavo 5. simfonije.

Beethoven je »posodil« ime glavnemu junaku serije filmov o psu bernardincu, posnetih med letoma 1992 in 2014. Skladatelj je za zdaj uspešnejši od filmskih ustvarjalcev, saj se je število filmov ustavilo pri številki 8, Ludwig pa je simfonični opus končal z »Deveto«.

Na nagrobnik so mu napisali samo »Beethoven«. To še danes vsakomur dovolj pove.

9. simfonija

Še preden je Ludwig zapustil rojstni Bonn, je imel v načrtu uglasbitev odlomka iz Ode radosti (nem. An die Freude), pesnitve nemškega književnika Friedricha Schillerja. K tej ideji se je še večkrat vračal, slednjič jo je udejanjil v sklepnem stavku svoje poslednje simfonije. To delo je s svojo globino, prepletenostjo glasbenih misli, dramatičnostjo, obsežnostjo (traja 70 minut) in sporočilnostjo postalo svetilnik prihodnjim rodovom. V skladu s svojimi ideali je skladatelj izbral tiste odlomke iz pesnitve, ki govorijo o ljubezni do »večnega nebeškega Očeta« in o medsebojnem bratstvu človeštva v veselju. Še kako aktualno sporočilo tudi za današnji čas!

Celotna 9. simfonija je veliko simfonično slavje. Ko se na začetku Finala po kratkih spominskih »izletih« v glasbene teme predhodnih stavkov v glasbo prikradejo zvoki kaosa in dvoma, skladatelj uporabi človeški glas, ki povabi: »O, prijatelji, nikar teh tonov! Temveč vse bolj milo pesem zapojmo, in vse bolj radostno!« To je iztočnica za zbor in soliste, ki nato s péto besedo dopolnjujejo Beethovnovo tonsko pesnitev.

Pri prvi izvedbi, 7. maja 1824, je kot »sodirigent« na odru sodeloval tudi sam skladatelj. Ker je bil popolnoma gluh, je glavni dirigent glasbenikom naročil, naj Beethovnovih zamahov ne upoštevajo. Med navdušenim stoječim aplavzom ob koncu je Ludwig še vedno gledal v partituro. Pevka solistka ga je nato obrnila proti občinstvu, da se mu je lahko priklonil in končno doživel veliko zadoščenje ob izjemnem uspehu simfonije.