ARHITEKTURA

»Človek ne vzdrži dolgo v eni obleki, tako je tudi pri konstrukcijah.« (Jože Plečnik)

Vsi oblikujemo prostor in prostor oblikuje nas. Galerija arhitektov je ves svet. Da opazimo njihovo delo, nam ni treba kupiti vstopnice za galerijo, samo hoditi moramo z odprtimi očmi. Ali pa jo preprosto živeti.

Da bomo lažje odprli oči in opazovali vse, kar se odpira pred nami, potrebujemo nekaj predznanja. Sprehodi se z nami po arhitektovi galeriji in razišči zanimivosti te veličastne umetnosti, a tudi tehnične panoge in znanstvene discipline.

Nadaljuj

Poglej si videospot.



Nadaljuj

LJUBLJANSKI NEBOTIČNIK

Februarja letos je Nebotičnik arhitekta Vladimirja Šubica dopolnil že 85 let. Ob dokončanju februarja 1933 je s svojimi 70 metri veljal za najvišjo zgradbo v srednji Evropi. Pri njegovi gradnji so bile uporabljene za tisti čas številne napredne tehnične novosti: klimatske naprave, hitra dvigala in centralno ogrevanje na kurilno olje.

A četudi niste še nikoli slišali za vse te tehnične inovacije niti ne poznate arhitekta nebotičnika, na katerega smo Slovenci tako ponosni, ste pa zagotovo že slišali pesem Mala terasa, o kateri prepevajo Bele vrane.

LEGO HIŠA

Ste že slišali za Bjarka Ingelsa? Mladenič je med vrhunskimi svetovnimi arhitekti. Morda so mu( hec!) tudi zato zaupali načrtovanje Lego hiše v rojstnem kraju lego kock.

Ta skoraj 30 metrov visoka konstrukcija se razprostira na 12.000 kvadratnih metrih, 8500 jih je nad zemljo, 3400 pa skritih pod njo. Lego hiša je izkustveni center, prostor za zabavo in izobraževanje in, seveda, za pobeg v lego svet. Je nekakšen spomenik lego kockam in temu primerno je izbrana tudi lokacija – stoji le sto metrov stran od hiše, kjer se je v družini Christiansen leta 1932 zgodba o lego kockah tudi začela. Zgodbo si lahko pogledaš tukaj:

JOŽE PLEČNIK IN IVAN VURNIK

Arhitekt in urbanist Ivan Vurnik (1884–1971) je bil ustanovitelj oddelka za arhitekturo na Tehniški fakulteti v Ljubljani (1920). Kot predavatelja je na fakulteto povabil tudi Jožeta Plečnika, ki se je kljub zelo dobrim razmeram za delo, ki jih je imel v Pragi, z veseljem odzval.

Plečnik je zelo rad predaval, na svoje študente pa ni vplival le z arhitekturo, ampak tudi s svojo pojavo. Bil je zadržan, vase zaprt in globoko veren ter popolnoma predan arhitekturi in plemenitemu poslanstvu – imel se je za izbranega umetnika, ki naj bi služil narodu, zato je za svoje delo pogosto odklanjal plačilo. Živel je skromno in se oblačil zelo preprosto: nosil je temno obleko, srajco s trdim ovratnikom in metuljčka in klobuk. Profesorjevo oblačenje so, kot znak pripadnosti, posnemali tudi njegovi učenci.

ARHITEKTURNA ŠOLA BAUHAUS

Arhitekt Van de Velde je za šolo v Dessau zasnoval poslopje, ki je sledilo temeljni ideji Bauhausa – oblika sledi funkciji. Stavba ima velika okna, ki prepuščajo ogromno naravne svetlobe, potrebne za delo arhitektov in oblikovalcev. Eden najlepših prostorov na šoli je osrednje stopnišče z velikimi okni in umetelno, ergonomsko oblikovano leseno ograjo.

Oprema je morala biti ne samo vizualno zanimiva, temveč tudi funkcionalna. Barve v Bauhausu nikoli niso bile namenjene dekoraciji, temveč dvema ciljema: opozoriti na železobetonsko konstrukcijo, ki je bila tehnološka novost, sicer pa so barve obiskovalca vodile in usmerjale skozi poslopje.

GREMO V STOŽICE!

Športni park Stožice – zasnovali so ga v ljubljanskem arhitekturnem biroju Sadar+Vuga – je največji projekt v Ljubljani po Trgu revolucije. Združuje nogometni stadion in večnamensko športno dvorano, predviden je bil tudi velik nakupovalni center, nad objekti in med njimi pa je prostor za rekreacijo. Športni park Stožice meri 182.000 kvadratnih metrov, nogometno tekmo si lahko ogleda 16.000 gledalcev. Športna dvorana, kjer potekajo tudi koncerti in druge prireditve, sprejme 12.000 gledalcev. Zgrajena je v štirih nivojih in prekrita s kupolo, ki spominja na školjko. Tako stadion kot športna dvorana spreminjata barvo glede na vremenske razmere in razdaljo, s katere ju opazujemo.

KJE JE MEJA?

Visoke zgradbe naj bi bile odsev človekove večne želje po preseganju samega sebe. Seveda ima najpomembnejšo vlogo pri tej arhitekturno-gradbeni tekmi višinskih presežkov tehnologija, ki je tako napredovala, da je nekdaj nemogoče danes postalo mogoče.

Trenutno je najvišji nebotičnik na svetu v Dubaju – Burdž Khalifa, po slovensko Stolp Khalifa, ki meri 829 metrov. Stolp je mogoče v jasnem vremenu videti z razdalje več kot 100 kilometrov. A kar za dva nebotičnika načrtujejo, da ga bosta v tej tekmi že letos premagala ‒ Kingdom Tower v Savdski Arabiji s 1008 metri ter Murjan Tower v Bahrajnu s 1022 metri.

KOCKE IN OČALA

Znanje je veliko vredno, povsem vseeno je, kje ste ga pridobili, in nič manj ni vredno tisto, ki ga niste pridobili iz šolskih knjig. Morda včasih še več, ker kaže na to, da hodite skozi življenje z odprtimi očmi.

Če radi sestavljate lego kocke, ste morda že slišali za Franka Lloyda Wrighta – kar nekaj njegovih znamenitih zgradb so namreč pri Legu uvrstili v kolekcijo Lego Arhitecture. Morda vam je ostalo v spominu ime pionirja sodobne arhitekture Le Corbusierja – prav nič narobe ni, če ste si ga zapomnili zaradi njegovih okroglih očal (izdelanih po naročilu zanj) ali kakšnega njegovega imenitnega počivalnika, ki jih je prav tako oblikoval.



.

NOVA HAMBURŠKA FILHARMONIJA

V HafenCityju, največjem evropskem gradbišču, naj bi bilo kar 80 odstotkov stavb zavidljiv arhitekturni dosežek, nekaj pa je tudi takšnih, ki bodo poskrbele za še večji turistični obisk mesta. To niti ni presenetljivo, saj so se na razpise odzvali najboljši arhitekturni biroji z vsega sveta.

Tako je na primer na (relativno) majhni zaplati zemlje, ki sega v reko Labo, na zgradbi nekdanjega skladišča nastala veličastna Elbphilharmonie, ki postaja nova značilnost mesta.

Koncertno dvorano so odprli pred dvema letoma, veličastnemu odprtju pa je sledila še ena velika promocija, ko sta Hamburg in filharmonijo sredi istega leta obiskala britanski kraljevi par Kate in William.

VURNIKOVA HIŠA

Če se sprehodimo po ljubljanski Miklošičevi cesti, ne moremo spregledati barvitega pročelja nekdanje Zadružne gospodarske banke. Njeno rdeče pročelje z večbarvnimi »čipkastimi« poslikavami s stiliziranimi slovenskimi motivi – žitna polja, vinske trte, smrekovi gozdovi … ¬– je najboljši primer slovenskega narodnega arhitekturnega sloga. Hiša, ki jo večina pozna pod imenom Vurnikova, je bila namreč dokončana leta 1922, torej v obdobju po prvi svetovni vojni, ki ga je zaznamovalo iskanje narodne identitete.