EPIKA

EPIKA STAREGA VEKA

Ljudje so si že od nekdaj pripovedovali zgodbe. Tako imajo skoraj vse civilizacije, pretekle in sedanje, zbirko zgodb. Sprva so jih ljudje prenašali ustno, pripovedovali so jih ob večernem ognju ali pa z živahnimi plesi, ki so jih spremljale pesmi. V nekaterih delih sveta takšne običaje najdemo še danes. Nekatere zgodbe so se ohranile zaradi pisnih virov na glinenih tablicah in papirusu. Danes nam prav ti viri pričajo o kulturi in življenju naših prednikov, zato so za nas in naše prihodnje generacije zelo dragoceni.

V marčni številki revije PIL v prilogi Vesela šola si izvedel veliko novega o epiki starega veka. V nadaljevanju učne poti pa odkrij še druge zanimivosti in osvoji še več znanja.






Nadaljuj

ZAKAJ PRIPOVEDI?


Pesnitve in pripovedovanje zgodb ni bilo namenjeno uspavanju otrok, pač pa so si ljudje prvih civilizacij želeli odgovoriti na težka vprašanja. To so bila predvsem vprašanja o obstoju človeka, kako je sploh nastal svet, od kod prihajamo in kakšen je naš namen, kaj se z nami zgodi po smrti. Želeli so si razložiti, kaj vidijo na nebu, kaj so nevihte, potresi in drugi naravni pojavi – takrat še ni bilo znanstvenih razlag, na katere bi se lahko oprli, kot nam je to omogočeno danes.
In kako danes vemo, kako so si v zori civilizacij razlagali obstoj človeka in naravne pojave? Zaradi pisane besede. Po pripovedovanjih je človek ugotovil, da lahko o izkušnjah in dogodivščinah drugih pripoveduje s pisano besedo in tako zgodbe ohrani za zanamce. Tako so začela nastajati najstarejša literarna dela.


Nadaljuj

NAJSTAREJŠA PESNITEV


Ep o Gilgamešu je najpomembnejši ep babilonsko-asirske književnosti in najstarejša odkrita junaško-mitološka pesnitev. Zapis naj bi po nekaterih virih nastal med letoma 2100 in 1200 pr. n. št. na podlagi sumerskih epskih pesmi in obsega 3400 verzov. Napisan je bil na glinenih ploščicah v akadščini. Akadščina je izumrli semitski jezik, ki so ga govorili v stari Mezopotamiji. Pisali so ga s klinopisom – eno od najstarejših pisav, ki so jo iznašli Sumerci. Prepoznaven je po klinasto oblikovanih potezah v znakih, vtisnjenih s trikotno prirezanim trsom v mehko glinasto tablico.
Odkrili so ga v petdesetih letih 19. stoletja, ohranjen je na 12 glinenih ploščicah, ki jih hranijo v različnih muzejih. Največ tablic hrani Britanski muzej.



Nadaljuj

PRVI SVETOVNI JUNAK

Prvi in najstarejši odkriti ep pripoveduje zgodbo o Gilgamešu, junaku, ki se je podal na pot iskanja nesmrtnosti. Ep o Gilgamešu je značilen primer herojske epike.
V prvem delu pesnitve spoznamo Gilgameša kot kralja Uruka in njegovo pot do vrhovnega položaja, kar mu je bilo usojeno. Gilgameš je bil mogočen kralj, a pravi tiran. Prebivalci so se nad njegovo krutostjo zelo pritoževali. Ljudstvo je prosilo bogove, naj jih obranijo pred tako neizprosnim vladarjem. Bogovi so prošnje uslišali in boginja Aruru je iz gline ustvarila bitje, ki bi lahko premagalo in ponižalo Gilgameša. To je bil silni Engidu, divji človek, ki je živel z živalmi, popolno nasprotje velikemu kralju. Svečenica boginje Ištar ga je spremenila iz divjaka v kultiviranega moža ter ga prepriča, naj gre v Uruk. Po prihodu v mesto Engidu prepreči Gilgamešu načrte z eno od žensk, a ne pride do resnega spopada, temveč se med Gilgamešem in Engidujem splete zvesto in trdno prijateljstvo ter bratska ljubezen.

V drugem delu se Gilgameš in Engidu z željo, da bi iz dežele pregnala zlo, podata na pogumno pot. Ubijeta zlobnega velikana in njegove pomočnike, a tu se njuna pot ne koča. Premagati morata tudi nebeškega bika in tudi to uspešno prestaneta. Prebivalci Uruka so nad tem navdušeni, bogovi pa ne preveč, oziroma bolje rečeno, niti najmanj. Bogovi pošljejo svojo kazen in Engidu bolan obleži. Po dvanajstih dneh vročine ga doleti usoda vseh ljudi – smrt. Gilgameš šest dni in šest noči žaluje za prijateljem in mu naroči postaviti kip, sedmi dan pa ga pokoplje ter daruje daritve bogovom.

MIT O VESOLJNEM POTOPU


Prav gotovo ste že slišali za mit o vesoljnem potopu iz Svetega pisma oziroma za Noetovo barko. Vendar to ni bila prva in edina upodobitev mita. Mit o vesoljnem potopu je eden najstarejših mitov in zasledimo ga v mnogih pisnih virih. Njegova najbolj znana upodobitev je prav različica v Epu o Gilgamešu.


V tretjem delu Epa o Gilgamešu se torej glavni junak po smrti prijatelja napoti iskat nesmrtnost. In kdo ali kaj je pravi naslov za to? Nedvomno je to edini nesmrtni človek z imenom Utnapištim, ki je od boga Enkija dobil nalogo, naj zapusti svoje zemeljske posesti, zgradi veliko ladjo in jo imenuje Rešitelj življenja. Na ladjo je moral vzeti svojo ženo, družino in sorodnike, obrtnike iz svoje vasi, živalske mladiče in žito. Po dvanajstih dneh plovbe je Utnapištim odprl loputo na ladijskem krovu, da bi se razgledal. Pred seboj je zagledal pobočje gore Nisir in tam čakal sedem dni. Sedmi dan je s pticami preveril, ali se je voda umaknila (če se ptica na ladjo ne vrne, pomeni, da je nekje lahko pristala). Ko je Utnapištim potrdil, da obstaja kopno, je izpustil vse živali in opravil daritev bogovom. Bogovi so njemu in njegovi ženi za zaslugo, da sta ohranila človeški rod, podarili nesmrtnost in mesto med bogovi.


Biblična zgodba o vesoljnem potopu, zgodba o Noetu, je zapisana v prvi knjigi Stare zaveze v tako imenovani 1. Mojzesovi knjigi. Zapisana je bila v hebrejščini.

HOMER


O muhastih bogovih in o junakih ter njihovih dogodivščinah pripovedujeta danes najpomembnejša epa vseh časov Iliada in Odiseja. Avtorstvo Iliade in Odiseje se pripisuje potujočemu pevcu Homerju. Kljub temeljitemu raziskovanju Iliade in Odiseje in vsem podatkom o pesnikovem življenju, ki so ohranjeni, še danes ne vemo nič zanesljivega o njegovem življenju. V antiki je bilo napisanih mnogo Homerjevih življenjepisov, a so podatki v njih pogosto protislovni. Od vseh življenjepisov izstopa eden, ki ima obliko kratkega romana z naslovom Tekmovanje Homerja in Hesioda. Homerja so si predstavljali kot starega, siromašnega in slepega pevca, ki je potoval iz kraja v kraj in živel od recitiranja svojih pesmi.

Umetnost epskega pevca je poklic, ki zahteva posebno znanje, izkušnje in talent. Ti pevci ne pojejo le svojih pesmi, ampak tudi tiste, ki so jih slišali od drugih. Dovršena epska tehnika in bujno umetniško izražanje Homerjevih pesnitev kaže, da je pri Grkih davno pred Homerjem cvetelo narodno epsko pesništvo. Malo je verjetno, da bi se taka dovršenost pojavila prvič v Homerjevih epih. Vendar ker o obdobju epskega pesništva, ki je cvetelo pred Homerjem, nimamo skoraj nobenih preverjenih podatkov, moramo sledi iskati v Homerjevih delih. Vemo pa, da so pevci bistveno prispevali k razvoju epske poezije, saj so s svojim petjem prenašali pesmi iz roda v rod in jih širili med širokimi ljudskimi sloji.

Homer je bil najverjetneje eden od rapsodov – potujočih pevcev v antični Grčiji. Rapsodi so nastopali pred širokimi množicami in občinstvom na trgih, semnjih in veselicah, tako so bili njihovega prepevanja deležni tudi preprosti ljudje. Najverjetneje so prav rapsodi zaslužni, da sta se Homerjeva epa Odiseja in Iliada razširila po vsej celinski Grčiji in v kolonijah.

ILIADA IN ODISEJA


Izjemno obsežna junaška epa iz 9. ali 8. stol. pr. n. št. nista bila samo razburljivi zgodbi, ampak so ju Grki pozneje, ko so ju zapisali, razumeli kot lastno in veličastno zgodovino; Iliada in Odiseja sta bili zanje neke vrste enciklopedija, v kateri je zajeto vse. Ustvarili sta sklop navodil, kako živeti, ustvarili sta idejo grške enotnosti, natančno sta prikazovali mitološke zgodbe, ki jih je moral poznati vsak izobraženec tistega časa. Poznavanje Homerjevih del je bil del splošne izobrazbe starih Grkov in pozneje tudi Rimljanov. Platon in Aristotel sta Homerja večkrat citirala, Vergil se je zgledoval po njem pri pisanju Eneide, vpliv njegovih del pa je opaziti v evropski književnosti in umetnosti vse do danes.

Dogajanje v Iliadi je izsek iz desetletne vojne med Grki in Trojanci, zajema 51 dni devetega leta vojne, čas spora med kraljem Agamemnonom in bojevnikom Ahilom. Enega glavnih junakov trojanske vojne Odiseja najbolj poznamo iz Iliade in njenega nadaljevanja Odiseje, ki je posvečena njegovemu dolgemu vračanju domov.

Epa so pisatelji, umetniki, filozofi skozi stoletja uporabljali kot izhodiščno zgodbo. Zapisi epov pa so se skozi leta spreminjali, vendar nihče ne ve, kako in koliko. Poklicni pisarji so na zahtevo strank delali kopije na podlagi vzorcev, ročno so prepisovali črko po črko. Do približno 2. stoletja so bile to rokopisne knjige v obliki zelo dolgih zvitkov, sestavljenih iz papirusov, ki so jih zaporedoma zlepili skupaj. Enega od teh (rokopis Iliade iz leta okoli 150) danes lahko vidimo tudi v digitalni obliki, dostopen je na spletni strani Britanske knjižnice. Z miško ga dobro približaj in si ga podrobno oglej tukaj.

ENEIDA


Ep o junaku Eneju je najznamenitejši ep v rimski književnosti, ki velja za mojstrovino pesnika Vergila, s katero je dosegel vrhunec svoje pesniške slave. Vergil, ki je bil etruščanskega rodu, se je rodil leta 70 pr. n. št. v severnoitalijanskem mestu Mantovi. Vergil ni bil preprost pesnik, imenovali so ga »vates«. V druidski skupnosti so imeli vates nalogo, da so se v odmaknjenosti ukvarjali z magijo in znanostjo. In tako je živel in deloval Vergil, ki so ga zaradi njegovega čistega, preprostega načina življenja imenovali tudi deviški. Vergil, vates, videc in prerok je sredi rimskega naroda ustvarjal nekaj povsem novega, revolucionarnega!

EP

Ép je ohlapno določena pesniška oblika, ki govori o življenju in delu junakov, mitoloških oseb ali skupin oseb. Sestavljen je iz več dogodkov, nastopajo glavna in stranske osebe.
Je pesniška oblika, napisan je v verzih, najbolj je značilen za staroveško in srednjeveško književnost. Ep je imel pomembne verske, moralne in nacionalne vloge. V prvotnih civilizacijah pa so epi nadomeščali zgodovinopisje. Pri Grkih in Rimljanih je bila za ep značilna uporaba heksametra, pozneje tudi druge oblike junaškega verza. Verzni ritem se pri heksametru ni ustvarjal z menjavanjem naglašenih in nenaglašenih zlogov, ampak dolgih in kratkih zlogov, kar je posebnost grškega jezika.

Ep je zgrajen po pravilih:

V uvodu po možnosti že s prvim verzom nakaže bistvo pesnitve. Poleg tega prosi pesnik višjo silo, na primer boginjo, za pomoč pri petju.

Sledi dokaz, ki na kratko napove vsebino dela ali govori o viru pesnitve.

Nato pripovedovanje opeva osrednje dogodke. Pri tem se pesnik ne ukvarja z uvodom, ampak takoj poseže v središče dogajanja, da s kratkim napetim dogodkom čim prej vzbudi zanimanje. Če je treba za razumevanje poznati tudi prejšnje dogodke, jih avtor vplete pozneje.

Za ep je značilno, da dogajanje nepričakovano pretrgajo poglavja, ki niso nujna za potek glavne zgodbe, a je delo zaradi njih slikovitejše in bolj zanimivo.