PRISTANEK NA LUNI

Letos ste prav gotovo veliko slišali in brali o pristanku na Luni. To pa zato, ker ta zgodovinski dogodek letos praznuje 50. rojstni dan. Prvi človek je na Luno stopil 20. julija 1969. Vse skupaj se je začelo že precej prej, takrat ko je predsednik John F. Kennedy ugotovil, da Združene države Amerike v tako imenovani »vesoljski tekmi« zelo zaostajajo za Sovjetsko zvezo. Rusi so že izstrelili prvi satelit Sputnik (1957), prvi poslali v vesolje živo bitje psičko Lajko ter človeka Jurija Gagarina. Zato je predsednik ZDA zelo ambiciozno oznanil novico nekako takole:

»Mi bomo šli pa sedaj na Luno, in to ne zato, ker je to enostavno, ampak ker je zahtevno.«

Že, že, reči je lahko, kaj pa zares storiti? V novembrski številki revije PIL si prebral, kako je bilo rečeno tudi storjeno. V nadaljevanju učne poti pa odkrij še več zanimivih dejstev.


Nadaljuj

Človek na Luni

Polet vesoljske ladje Apollo 11 je bil prvi pristanek človeka na drugem nebesnem telesu. Obisk Lune ni bil dan veliko ljudem. Neil Armstrong je prvi Homo sapiens, ki je stopil na Zemljin naravni satelit. Na isti odpravi mu je sledil Buzz Aldrin. Michael Collins je v komandnem in servisnem modulu Columbia takrat ostal v Lunini orbiti in čakal na njuno vrnitev. Vsi trije so bili izkušeni astronavti, ki so v okviru projekta Gemini že leteli v vesolje. Sledile so še druge odprave Apolla, ki so na Luno peljale drugih 9 astronavtov.

Ob prihodu na Luno je Neil Armstrong izrekel znameniti stavek: »Majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.«



Nadaljuj

Vzlet na Luno

Program Apollo je bil najbolj obsežen in najdražji program v zgodovini Nase. Če bi stroške programa preračunali v današnji denar, bi prišli do neverjetnih 202 milijard dolarjev. Namen programa je bil pripeljati človeško posadko varno na površino Lune in nato nazaj na Zemljo. Projekt je nastal na vrhuncu hladne vojne in vesoljske tekme, z njim pa so Američani hoteli zasesti prvo mesto v osvajanju vesolja, ki je do takrat pripadalo Sovjetom. Jedro projekta je bila mogočna raketa Saturn, ki bi v vesolje istočasno ponesla posadko z bivalnim modulom in lunarni pristajalni modul.

Raketa Saturn V je 16. julija 1969 ob 9.32 odpeljala proti Luni. Saturn V je bila 110 metrov visoka in 2800 ton težka raketa.

Odprava se je imenovala Apollo 11, vzlet pa je potekal iz Kennedyjevega vesoljskega centra Cape Canaveral na Floridi. Po štirih dneh in 400.000 preletenih kilometrih sta se Neil Armstrong in Buzz Aldrin vkrcala v lunarni modul ter se ločila od matične ladje. V tej je ostal Collins in naprej krožil okoli Lune. Po 102 urah, natančneje 20. julija ob 21.17 po našem času, sta pristala na delu Lune, poimenovanem Morje tišine.

NASA

Ameriška vladna agencija, odgovorna za ameriški vesoljski program in dolgoročne vesoljske raziskave, se imenuje National Aeronautics and Space Administration (slovensko Nacionalna zrakoplovna in vesoljska uprava), bolje znana kot NASA. Na zemljevidu razišči, kje vse ima NASA svoje centre za raziskave, polete in druge dejavnosti.

Organizacijo so ustanovili leta 1958 kot odgovor na sovjetski vesoljski program, ki je bil v prvih desetletjih daleč pred ameriškim, saj je v vesolje že izstrelil satelit Sputnik, nato pa še prvega človeka.

Z uspešno odpravo Apollo pa se je agencija NASA zavihtela na prvo mesto, kjer ostaja še danes. Odpravi Apollo so sledile še številne druge, kot je npr. projekt Skylab in Space Shuttle. Po koncu hladne vojne in otoplitvi razmer med ZDA in na novo nastalo Rusijo je ostajalo vedno manj denarja za Nasine projekte, kar se pozna tudi na poznejših vesoljskih raziskavah in odpravah.

Po ukinitvi poletov s človeško posadko leta 2011 se je NASA usmerila v vesoljske odprave brez človeške posadke. Te odprave so se izkazale kot zelo uspešne in so bile tudi relativno poceni, zato jih pri Nasi v zadnjih dveh desetletjih vedno bolj potiskajo v ospredje. Prvo vesoljsko odpravo brez človeške posadke so izvedli daljnega leta 1958 in v vesolje izstrelili satelit Explorer 1. Satelit je bil del projekta z istim imenom, Explorer, z njim pa je ZDA hotela Sovjetom dokazati, da lahko v vesolje pošljejo predmet, ki je delo človeških rok. Projekt Explorer še vedno traja in je najstarejši vesoljski projekt v Nasi in na svetu.

Satelit

Satelit je naravno ali umetno telo (predmet), ki se giblje po krožnici okrog drugega vesoljskega telesa, navadno okoli planeta. Naravni satelit ali luna je astronomsko telo. V Osončju je vsaj 140 naravnih satelitov. Tukaj govorimo na splošno o naravnem satelitu, ki kroži okrog nekega planeta, ne govorimo o »naši Luni«, zato smo v prvem primeru luno zapisali z malo začetnico. Značilen predstavnik naravnega satelita je torej Zemljina Luna. Veliko naravnih satelitov kroži tudi okrog planetov zunaj Osončja – eksoplanetov, v planetnih sistemih drugih zvezd. Po navadi imajo večji plinski velikani več naravnih satelitov. Merkur in Venera jih nimata, Mars ima dva majhna in Pluton večjega spremljevalca Harona in še štiri manjše.

Umetni sateliti se gibljejo po eliptičnih tirnicah ali orbitah okrog nebesnih teles, na primer okrog Zemlje. Prvi umetni satelit so izstrelili v Sovjetski zvezi leta 1957, imenovali so ga Sputnik 1. Od takrat naprej so izstrelili na tisoče satelitov v vesolje, daleč največ v tirnice okoli Zemlje. Izstrelili so tudi satelite v tirnice okrog drugih nebesnih teles, kot so Merkur, Venera, Mars, Jupiter, Saturn, celo zunaj našega Osončja, kamor se na primer podajajo sonde Voyager 1 in 2 ter Pioneer 10.

Voyager 1 in Voyager 2 so izstrelili leta 1977 in še vedno delujeta. Trenutno sta to najbolj oddaljena objekta od nas, ki sta delo človeških rok. Namen njune izstrelitve je bil obisk zunanjih planetov Jupitra, Saturna, Urana in Neptuna. Po opravljeni nalogi pa nadaljujeta potovanje v medzvezdni prostor.

Voyager 1 in 2 sta s seboj ponesla tudi podatke o človeški civilizaciji. Ti so shranjeni na pozlačeni bakreni gramofonski plošči, spravljeni v aluminijasto skrinjo, na kateri so vgravirana navodila za uporabo, priložena pa je še gramofonska igla. Plošča, ki nosi naslov Zvoki Zemlje (ang.: The Sounds Of Earth), vsebuje štiri tematske skupine podatkov, med katerimi so zvoki narave in živali, človeški govor (pozdravi v različnih jezikih) glasba (ljudska in umetna) in tudi slike.

Življenje zunaj Zemlje in vesoljski odpadki

Ja, prav ste prebrali, človek je posegel v vesolje in tako so tam tudi odpadki. V vesolje je človek izstrelil okoli 6600 satelitov, od tega jih je le majhen delež delujočih, poleg teh pa okrog Zemlje motovili več tisoč izrabljenih satelitov in njihovih delov; to so vesoljski odpadki.
Ti vesoljski odpadki pa prav tako kot tisti na Zemlji povzročajo preglavice. Zaradi velikih hitrosti lahko že manjši delec povsem uniči nov delujoč satelit. V zgodovini se je enkrat zgodilo, da sta trčila dva delujoča satelita.

Satelite v vesolje izstrelijo z raketo do njihove tirnice. Največkrat so sateliti izstreljeni s kopenskih izstrelišč, lahko pa tudi z morja, na primer z opuščene naftne ploščadi, manjše satelite izstrelijo tudi s podmornic.

Nekateri veliki sateliti, kot je Mednarodna vesoljska postaja (MVP), so bili sestavljeni v vesolju po delih – modulih, ki so jih izstrelili postopoma. Pravimo, da imajo modularno zgradbo, kar je omogočilo gradnjo po kosih na Zemlji, njihov dvig v vesolje in postopno sestavljanje v orbiti. Na Mednarodni vesoljski postaji je praviloma šest oseb, to so astronavti in kozmonavti, sem in tja pa jo obišče tudi kakšen vesoljski turist, ki ima pod palcem orgoooomno denarja. Posadke se menjajo, posameznik pa na postaji ostane okoli pol leta.

Člani posadke na Mednarodni vesoljski postaji večino časa posvetijo vzdrževanju postaje in znanstvenim eksperimentom. Astronavti na postaji opravljajo poskuse iz biologije, človeške biologije, fizike, meteorologije ter drugih znanosti. Astronavti so že sami po sebi poskusni zajčki. MVP je edini kraj, kjer lahko proučujejo dolgoročne učinke na človeško telo v breztežnostnem prostoru. Astronavti morajo vaditi nekajkrat na dan, da ne bi pretirano izgubili mišične mase. Številni poročajo, da se jim je po polletnem bivanju na postaji poslabšal vid. Postaja sicer ni majhna, a je vendarle zaprt prostor, od koder astronavt ne more na sprehod v naravo, zato nenehno spremljajo tudi psihološko stanje prebivalcev MVP.

Znaš igrati pingpong? Poglej, kako ga igrajo v vesolju:

Zanimivi poklici

V tokratni Veseli šoli si se srečal z nekaterimi zelo redkimi in morda prav zato zelo razburljivimi poklici. Potovanje v vesolje, hoja po Luni, vožnja v raketi, raziskovanje neodkritih reči pa tudi bolj zemeljske dogodivščine in še in še bi lahko naštevali. Tokrat bomo spoznali astronoma.

Astronom oziroma astrofizik s poznavanjem naravnih zakonov in že odkritih pojavov v vesolju načrtuje in izvaja znanstvene raziskave in meritve. Ukvarja se z raziskovanjem celotnega vesolja, vse od največjih združb, kot so galaksije in galaktične jate, preko meglic, zvezd, črnih lukenj in planetov do najmanjšega prahu in delcev v medzvezdnem prostoru. V nasprotju s pogostim prepričanjem astronomi danes meritev ne opravljajo več z opazovanjem skozi okular teleskopa v poznih nočnih urah.

Astronom sodobni teleskop upravlja z računalnikom v stavbi astronomskega observatorija ali pa z drugega konca sveta. Tako na lokaciji teleskopa preživi le nekaj dni ali tednov na leto, sicer pa se posveča obdelavi in razlagi podatkov, ki jih pridobi iz lastnih meritev na enem od mnogih teleskopov po svetu ali pa iz meritev velikih projektov. Raziskovanje poteka na univerzah in v raziskovalnih ustanovah, astronomi pa so večinoma vključeni v mednarodne projekte, saj gre za zelo drage projekte, ki zahtevajo ogromno znanja.

Astronavt, kozmonavt

Lahko bi rekli, da sta besedi astronavt in kozmonavt pravzaprav kot učitelj ali teacher ali der Lehrer. Gre za poklic udeleženca odprave v vesolje ali tistega, ki se usposablja za polet v vesolje, razlika je le, kje je zaposlen.

Astronavt izvira iz starogrške besede astron, ki pomeni zvezda, in besede nauta, ki pomeni mornar. Če bi izraz prevedli dobesedno, bi rekli: Neil Armstrong je zvezdni mornar. Za astronavta obstajajo še enakovredni nazivi: ruski kozmonavt, francoski spationavt in novejši naziv kitajskega izvora tajkonavt.

Vesoljski popotnik, ki ga zaposluje ruska vesoljska agencija, se imenuje kozmonavt, izvor pa najdemo v starogrških besedah kozmos (vesolje) in nautes (mornar).

V ZDA in večinoma v zahodni Evropi vesoljskega popotnika imenujemo astronavt. Po navadi sta kozmonavt in astronavt sinonima v vseh jezikih in je lahko izbira besede tudi politično motivirana. V ZDA je naziv astronavt dodeljen osebi že ob začetku urjenja, v Rusiji dobi naziv šele potem, ko uspešno opravi vesoljski polet.

Evropski (zunaj Združenega kraljestva) vesoljski popotniki so včasih, še posebej pa v frankofonskih državah, poimenovani spationavti. Beseda ima starogrško-latinski izvor, in sicer je nastala iz spatium (latinsko vesolje) in nautes (starogrško mornar).

Tajkonavt je občasen angleški izraz za astronavta s Kitajskega. Sam izraz se je pojavil leta 1998 na internetu. Izvira iz tàikōng, ki v prevodu pomeni veliko brezprostorje (kitajski izraz za vesolje).

Domišljijsko osvajanje Lune

Poleg mitov, ki so jih ljudje v preteklosti pripisali Luni, se je že zelo zgodaj, stoletja pred razvojem vesoljske tehnike, pojavilo vprašanje, kako bi prišli na našo spremljevalko in kaj bi tam videli. Slavni nemški astronom Johannes Kepler je leta 1608 napisal zgodbo z naslovom Sanje, v kateri je opisal domišljijsko potovanje na Luno z natančnimi opisi, kaj bi tam videli in kako bi bila videti Zemlja od tam. Nekateri menijo, da je to prvi znanstvenofantastični roman.

Bolj znan je roman francoskega pisca Julesa Verna Potovanje na Luno, ki ga je objavil leta 1865. Danes se njegovi opisi potovanja na Luno zdijo nekoliko smešni oziroma naivni, kakor rečemo. Svoje junake je na Luno izstrelil s topom, kaj pa se jim je dogajalo »tam gor«, v romanu ni opisano. Kljub temu je bil vpliv Vernovega romana na popularno kulturo izjemno velik. Med drugim je navdihnil nastanek prvega znanstvenofantastičnega filma Potovanje na Luno, ki ga je leta 1902 posnel Georges Méliès in si ga lahko ogledate spodaj:



V 20. stoletju je nastala množica romanov in filmov, ki so bolj ali manj realistično opisovali osvajanje Lune.

Znanstvena fantastika, ki jo s kratico označujemo tudi ZF, je zvrst izmišljene pripovedi ali fikcije, ki se praviloma ukvarja z vplivom izmišljenega znanstvenega in/ali tehnološkega napredka na družbo ali posameznika. Dogajanje je pogosto postavljeno v prihodnost.

Teorije zarote

Teorija zarote je vrsta teorije, ki se močno ali popolnoma razlikuje od prve in uradno priznane teorije. Ta vrsta teorije podaja drugačno razlago stvari ali dogodkov, uradno razlago pa zavrača in jo obravnava kot prikrivanje skrivnega delovanja oseb ali združb.

Danes nekateri ne verjamejo, da so bili astronavti res na Luni. Prepričani so, da je pri odpravah Apollo šlo za zaroto svetovnih razsežnosti in da so vse skupaj posneli v filmskih studiih. Na posnetkih iščejo napake, ki naj bi kazale na to. Astronavti so vsekakor bili na Luni, o čemer ne nazadnje pričajo kamnine, ki so jih z Lune prinesli na Zemljo. Mesta pristanka nekaterih odprav Apollo so tudi posneli z vesoljskimi sondami. Na fotografijah so lepo vidni ostanki modulov in naprav, ki so jih tam pustili astronavti.

Nerodnost se je zgodila agenciji NASA nekaj desetletij po poletu. Leta 2006 so odgovorni priznali, da so originalni posnetki poleta in pristanka na Luno enostavno – izginili. Te so potem sicer našli, a zgroženo ugotovili, da so »presneti« z drugimi vsebinami, kot smo včasih, dolgo nazaj, presnemavali avdio in video kasete. To je samo še poglobilo ugibanja teoretikov zarote, da se polet človeka na Luno sploh ni zgodil.

Vsi udeleženi v programu Apollo so se zavedali, da je podvig zelo pogumno dejanje in lahko pride tudi do katastrofe, pa so ga vseeno izpeljali. Tveganja se je dobro zavedal tudi takratni predsednik ZDA Richard Nixon, ki je pripravil tudi žalni govor, če bi se zgodila katastrofa. Prebereš ga lahko pod sliko na levi strani.