RECIKLIRANJE E-NAPRAV

E-ODPADKI

Danes si življenje res težko predstavljamo brez sušilnika za lase, pralnega stroja, hladilnika, štedilnika pa še kakšnega mešalnika za smutije, da o računalniku in mobilnem telefonu sploh ne govorimo. Malo pomisli, koliko elektronske opreme spremlja tvoj vsakdan, vključno z vsakim stikalom in žarnico. Ogromno, kajne? Pogosto tudi slišimo, kako se ljudje pritožujejo, da se danes elektronika veliko hitreje kvari kot nekoč. Pri tem se še zavedamo, da tehnologija hitro napreduje in modeli, na primer telefonov in prenosnikov, hitro postanejo prestari. Kaj vse to pravzaprav pomeni? Da ljudje ves čas proizvajamo kupe in kupe elektronskih odpadkov, ki ob neustreznem ravnanju škodijo okolju in nam.

V decembrski številki revije PIL v prilogi Vesela šola si izvedel veliko o e-odpadkih in pomenu njihovega recikliranja. V nadaljevanju učne poti odkrij še več pomembnih informacij o pravilnem ravnanju, ki bo obvarovalo naše zdravje in prineslo koristi, ter naberi še več jabolk znanja.




Nadaljuj

ELEKTRONSKE NAPRAVE

Električna in elektronska oprema za svoje pravilno delovanje potrebuje električni tok ali elektromagnetno polje. Drugače povedano, to so naprave in aparati, ki jih priključimo v električno omrežje oziroma jih napajajo baterije ali akumulatorji.
Ko električna in elektronska oprema postane odpadek, jo je treba zaradi posebne sestave po koncu uporabne dobe ločeno oddati na pravo mesto. Nekatere vrste odpadne električne in elektronske opreme (OEEO) so nevaren odpadek, ki ob nepravilnem ravnanju škoduje tako okolju kot ljudem.



Nadaljuj

ŽE VEŠ, KAM KAJ SODI?

Včasih ne vemo, kam bi z odpadno elektronsko opremo, zato roma v prvi predal v našem domu, kjer se kopiči in čaka na boljše čase, če se malce pošalimo. Šalo na stran, za e-odpadke, ki jih ni mogoče več popraviti ali uporabiti, je najbolje, da čim prej najdejo svoje mesto v reciklirnici.


Kam sodi odslužena elektronska in električna oprema, si poglej tukaj.

Nadaljuj

ZELENI KOTI

Napačno odloženi e-odpadki, predvsem baterije in sijalke, ki vsebujejo težke kovine, močno obremenjujejo naše okolje, zlasti podtalnico. Postavitev tako imenovanih zelenih kotov je del ozaveščevalnega LIFE projekta Gospodarjenje z e-odpadki pod sloganom E-cikliraj.


KAJ LAHKO ODDAMO V ZELENI KOT:

sijalke: sijalke LED, paličaste fluorescentne sijalke, kompaktne fluorescentne sijalke, zelo intenzivne sijalke ...

prenosne baterije in akumulatorje: baterije AA, AAA, AAAA, DC, 9V, gumbne baterije, baterije prenosnih računalnikov in telefonov …

male električne in elektronske aparate:električne mešalnike, likalnike, tehtnice, ure, grelnike vode, ožemalnike, opekače kruha, salamoreznice, tipkovnice, računalniške miške, kalkulatorje, polnilce, slušalke, DVD-predvajalnike, kamere, električno orodje, brivnike, sušilnike in kodralnike las, električne igrače …

mobilne telefone

BATERIJE

Med najpogostejše e-odpadke zagotovo sodijo baterije. So nepogrešljiv pripomoček vsakega doma, saj napajajo številne gospodinjske aparate in pripomočke.

Baterije so eno izmed tehnoloških čudes, ki jih danes jemljemo skoraj za samoumevne. Našim pametnim telefonom in drugi tehnološki opremi omogočajo, da sploh deluje, ne da bi morali za sabo vleči dooolg kabel, ki je priključen na elektriko.

A tudi najboljše baterije se bodo čez čas iztrošile, počasi izgubljale kapaciteto, dokler ne bodo prišle do točke, ko ne bodo več uporabne.

Zakaj se to sploh zgodi? Kako baterije sploh zadržijo vso to energijo v sebi?

Vse se je začelo v letu 1780 z dvema italijanskima znanstvenikoma, z Luigijem Galvanijem in Alessandrom Voltom.

Galvani je po naključju ugotovil, da žaba skrči mišico, če se dotakne živca z dvema različnima kovinama, ki se na drugem mestu stikata. Verjel je, da je energija shranjena v samih živih bitjih.

Volta se s tem ni strinjal, saj je verjel, da je do reakcije prišlo samo zaradi kovine. Volta je nato predstavil svoj preizkus. V stolp je izmenično zložil cink in baker, vmes pa je postavil papir, namočen v slano vodo.

Kar se je zgodilo v Voltovi celici, danes kemiki imenujejo oksidacija in redukcija. Cink oksidira – izgubi elektrone, ti potujejo na drugo stran celice, kjer jih s pomočjo bakra sprejme elektrolit.
Vmes bi lahko priklopili žarnico in ta bi zaradi toka elektronov zasvetila.

Od 17. stoletja dalje so znanstveniki izboljševali Voltov izum; slano vodo kot elektrolit so zamenjali s t. i. »suhimi celicami« v obliki paste. Kovina oksidira, nato pošlje elektrone na drugo stran baterije, ti vmes opravijo delo, nato pa se shranijo s pomočjo elektrolita. To imenujemo električni potencial, ki daje energijo vsem našim energijsko požrešnim napravam.

RECIKLIRANJE BATERIJ

Ko še ni bilo vzpostavljenih dobrih sistemov za ravnanje z odpadki, so ljudje staro šaro odlagali vsepovsod. Čeprav smo se vsi zavedali, da lahko iz zavrženih akumulatorjev v okolje iztečejo precej nevarne snovi, t. i. divja odlagališča niso bila redkost. Danes imamo boljše sisteme in vemo, da so baterije in akumulatorji nevarni odpadki in NE sodijo med mešane komunalne odpadke, še manj pa na tla na kak travnik ali v gozd.

Ker je recikliranje starih baterij in akumulatorjev izrednega pomena za ohranjanje zdravega okolja, je prav, da vemo, kako pravilno ravnati.

Da bi varovali okolje in zdravje ljudi, imamo v EU stroga pravila za shranjevanje in recikliranje odpadnih baterij. Vse skupaj se začne s pravilnim zbiranjem baterij.

Vsi, ki uporabljamo baterije, moramo upoštevati uredbo o ravnanju z baterijami in akumulatorji ter odpadnimi baterijami in akumulatorji:

- Baterije in akumulatorje moramo po uporabi oddati distributerju prenosnih baterij in akumulatorjev ali izvajalcu javne službe v zbirnih centrih ločeno zbranih komunalnih odpadkov ali v premičnih zbiralnicah ločeno zbranih nevarnih komunalnih odpadkov.

- Lahko jih oddamo zbiralcu odpadnih prenosnih baterij in akumulatorjev. Nikakor jih ne smemo odložiti v mešane komunalne odpadke.

- Pred oddajo na pravo mesto moramo odpadne baterije in akumulatorje obvezno hraniti ločeno od drugih odpadkov.

Baterije, akumulatorji in gumbaste celice morajo biti označeni s kemijskimi simboli težkih kovin, ki jih vsebujejo. Simbol za težko kovino je viden pod znakom prečrtan zabojnik.

DIVJA ODLAGALIŠČA

Ker imamo dobro vzpostavljene sisteme za zbiranje odpadkov, je vse manj divjih odlagališč, a to še ne pomeni, da jih ni. Naš način življenja, ki je zelo potrošniški in nas spodbuja k nakupovanju novih reči in zavrženju starih, povzroča nastajanje ogromnih količin odpadkov. Če temu dodamo še brezbrižnost nekaterih ljudi do narave, so posledice vidne v našem okolju, tudi v obliki divjih odlagališč. Ta pa so zelo velik problem zaradi njihovega škodljivega vpliva na okolje, še posebno, če se v naravi znajdejo razni nevarni odpadki, kot so akumulatorji, zdravila, baterije, olja …, ki zastrupljajo podtalnico.

Divje odlagališče je torej prostor v naravi, najpogosteje v kakšnem gozdu, kamor ljudje, ki jih prav malo briga za naravo in naše zdravje, na skrivaj odlagajo svojo odpadno šaro. TO SE NE SME!! IN ŠE ENKRAT: TO SE NE SME!

Če na sprehodu naletite na divje odlagališče, si obvezno zapomnite lokacijo, fotografirajte odlagališče in okolico ter divje odlagališče na internetu prijavite, da pristojne institucije ocenijo nevarnost za okolje in ga očistijo. Divje odlagališče lahko prijavite in si ogledate seznam že prijavljenih odlagališč na tej povezavi .


Če bi dobili navodilo, da na zemljevidu na zgornji povezavi preštejete vsa divja odlagališča, bi rekli, da je to nemogoče, se široko nasmejali in zaprli učno pot. Ja, tooooooliko jih je, a k sreči je ravno zaradi prijav veliko že očiščenih.

ČRNE PLATI RECIKLIRANJA

Ko zavržemo e-odpadek, niti ne pomislimo, v kakšno mrežo lahko ta potuje. Namreč trgovanje z odpadki je velik posel, ki ga prepogosto vodijo kar kriminalne združbe, ki jih poganja zaslužek mimo zakonov. Z njihovo pomočjo naši e-odpadki na skrivaj romajo v nezakonite »reciklirnice« v države v razvoju, azijske in afriške države.

Zakaj pa se to dogaja?

Baselska konvencija je mednarodna pogodba med državami o ravnanju z nevarnimi snovmi. Bila je podpisana leta 1989, da bi trgovcem s toksičnimi proizvodi preprečili prevoz nevarnih odpadkov iz industrijskih držav v države v razvoju. Pa vendar se trgovci v državah podpisnicah tega ne držijo čisto po črki zakona. Najpogosteje zato, ker vse države nimajo vzpostavljenih obratov za recikliranje, obrati v sosednjih državah pa so zelo dragi. Recikliranje v državah v razvoju (na primer v Bangladešu) je manj regulirano (ali sploh nič) in zato tudi veliko cenejše. Trgovcem iz razvitih dežel tako na različne načine vseeno uspe pretihotapiti elektronsko navlako v države v razvoju. Na primer v pošiljko, ki vsebuje stare, a še delujoče TV-sprejemnike, dodajo nekaj nedelujoče krame. Takšno pošiljko e-odpadkov organi pregona zelo težko odkrijejo, e-odpadki pa romajo tja, kamor ne bi smeli.

Zakaj pa ne bi smeli?

V državah v razvoju še nimajo dobro vzpostavljenega sistema in nadzora pri recikliranju. Tako e-odpadki ležijo na tleh in čakajo, da jih delavci, ki so nemalokrat otroci vaših let ali celo mlajši, ročno razstavijo. Tu se pojavita najmanj dva problema: (1) med čakanjem na razstavljanje se lahko iz e-odpadkov že izlijejo nevarne snovi, ki gredo naravnost v zemljo in tam škodujejo okolju, in (2) ker ni nobenih pravil, delavci, tudi otroci, e-odpadke z nevarnimi snovmi razstavljajo ročno, brez prave opreme in zaščite. Pri tem se nemalokrat poškodujejo, vendar zdravstvene oskrbe in razkužil ni v bližini, delo pa morajo tako ali tako nadaljevati, če hočejo preživeti. Kako je vsakodnevno vdihavanje strupov nevarno za zdravje, si pa lahko mislite. Grozno, kajne?

Cilj za e-odpadke je preprost: Reciklirajo naj se čim bližje njihovega proizvajanja in pod nadzorom v ustreznih obratih za recikliranje e-odpadkov. Predvsem pa naj se zmanjša tudi potrošnja e-pripomočkov. Kako pa bomo ta cilj dosegli?

Poglej video in odgovori na spodnje vprašanje. Video je v angleščini, prizori prikazujejo dogajanje na odlagališču e-odpadkov.

ODGOVORNO POTROŠNIŠTVO

Na vprašanje, kaj lahko za dobrobit vseh ljudi in okolja naredi vsak posameznik, se odgovor skriva v odgovornem potrošništvu. Žalostno je, da človeštvo danes daje večji pomen »imeti« namesto »biti«. Ogromno reči, ki jih proizvedemo, uporabimo le enkrat in jih nato zavržemo. Samo pomislite na prihajajoče praznike in tuhtanje, kako bi nekoga osrečili – z nakupom seveda. Ob tem, da kupljenih daril najverjetneje ljubljene osebe ne potrebujejo tako zelo, bomo v mnogih gospodinjstvih zavrgli še ogromno hrane, ki je ne bomo mogli pojesti zaradi preobloženih prazničnih miz.

Naše življenje oblikujejo cene, popusti in vse večja ponudba. Predbožični čas ima na nas še dodaten hipnotičen vpliv in iz trgovin vozimo polne vozičke ... »Tole za babico, pa strica, pa za nečakinjo, nekaj tudi zame, saj je vendar praznični čas …« A le redko se vprašamo, kje in kako so bile stvari proizvedene in kaj se skriva v poceni elektroniki, plastiki, oblekah, hrani. Proizvajalci želijo na trg ponuditi vedno cenejše izdelke, to pa pomeni, da privarčujejo nekje drugje. Kje pa? Pri delavcih. Vedno cenejša delovna sila je potisnjena v kot, delavci živijo na pragu revščine, čeprav v strašnih razmerah garajo dan za dnem.

Tudi Zemlja se ne strinja z našim vedno večjim potrošniškim apetitom. In če nimaš zadnjega modela mobitela, nič za to, s tem si TI korak bliže boljšemu svetu. Zavedaš se, da imeti vse na drugi strani povzroča veliko gorja.

Zato, draga veselošolka, dragi veselošolec, postani odgovorna potrošnica, odgovoren potrošnik in letos svojim ljubljenim podari nekaj, česar ne kupi denar, nekaj ,kar pride iz srca. Pesem za mami, strip za očeta, kupon za dve uri igre za sestrico ali divjo pustolovščino z bratom. Pa srečno 2022!

Nadaljuj