SVETOVNI OCEAN

"Da je morje ena najlepših in najveličastnejših naravnih znamenitosti, priznamo vsi." John Joly


Vseh pet oceanov na Zemlji: Tihi ocean, Atlantski ocean, Indijski ocean, Južni ocean in Arktični ocean (tudi Severno ledeno morje), je povezanih v tako imenovani svetovni ocean ali globalni ocean. Za ocean, ki ga delno obdaja kopno, uporabljamo izraz morje. Če bi sešteli površino vseh celin, bi bila vsota manjša od skupne površine morske vode. Ta pokriva več kot 360 milijonov kvadratnih kilometrov zemeljske površine.

V decembrski številki revije PIL v prilogi Vesela šola si prebral veliko zanimivosti o morjih in oceanih in spoznal veliko lastnosti skrivnostnih globin. V nadaljevanju učne poti pa odkrij še druga dejstva in ujemi še več znanja.




Nadaljuj

ROJSTVO


Ko je pred 6,6 milijarde let nastala Zemlja, ni bila kaj dosti podobna planetu, kot ga poznamo danes. Znanstveniki domnevajo, da je tedaj Zemljo prekrivala opnasta skorja iz vročih kamnin. Ognjeniki so ves čas bruhali, da se je bliskalo na nebu, kamor so se dvigale temne gmote plinov in pare. Pozneje se je začel oblikovati ocean. Vanj naj bi se stekala voda stopljenega ledu, ki se je talil, ko so vanj prileteli kometi in druga telesa iz vesolja. Veliko vode pa je padlo tudi v obliki dežja. Pred 200 milijoni let je velik ocean obdajal samo eno celino, imenovano PANGEA.

Pred milijardami let se je začelo tudi življenje v morju, kjer še danes živijo številni organizmi.

Nadaljuj

IZLET V GLOBINE


Da so morski organizmi čudovitih pisanih barv in nenavadnih oblik, že vemo. Če že niste potapljači, ste prav gotovo kdaj na počitnicah na morju raziskovali podvodno življenje in odkrili kaj nadvse zanimivega. Odkrivanje morskih skrivnosti vas je lahko v vodi zadržalo tudi po več ur, kajne?
V filmčku poglej, na kakšne barvite izlete se lahko odpravijo izkušeni potapljači:




Če se vam posnetek samodejno ne prikaže, kliknite tukaj.


Nadaljuj

KORALNI GREBEN

Safirno morje in razvejeni koralnjaki vseh mogočih barv in oblik dajejo koralnim grebenom tak čar in lepoto, kakršne nima noben drug naravni življenjski prostor. Toda tisto, kar je pri koralnih grebenih še najbolj zanimivo, je to, da koralnjaki niso rastline, temveč kolonije živali, ki živijo in rastejo skupaj na edinstven način. Koralni grebeni nastanejo iz koralnjakov, ki imajo trden varovalni zunanji skelet. Ko odmrejo, skelet pade na morsko dno. Na čedalje večjem kupu okostij odmrlih polipov živi naslednja generacija polipov in tako postopno nastane koralni greben, ki je odlično prebivališče za mnoge morske organizme. Ocenjujejo, da ob koralnih grebenih živi četrtina vseh vrst morskih rib.

Nastajanje koralnega grebena je izjemno počasen postopek. Koralni greben se tako vsako leto, in le v pravih razmerah, poveča le za nekaj centimetrov. Zato je večina koralnih grebenov stara več tisoč let. Korale so zelo občutljiva bitja. Uspevajo le v zelo toplih vodah, kjer je dovolj kalcijevih soli, ki so nujne za nastajanje skeletov.


V filmčku so potapljači obiskali koralni greben v Rdečem morju. Spoznali ste nekaj zelo zanimivih prebivalcev koralnega grebena.

PRILAGODITEV MORSKIH ORAGIZMOV

Morske vrste imajo po večini telesne značilnosti, ki jim omogočajo preživetje v vodi. Te značilnosti imenujemo prilagoditve. Veliko teh prilagoditev je namenjenih obrambi in rešujejo življenje, kot na primer pri rdeči klovnski ribici, ki se lahko zaradi posebnih sposobnosti edina skrije v valovite in strupene izrastke morske ožigalke. Za obrambo imajo morski organizmi različno orožje, kot so bodice morskega ježa in ožigalke različnih ožigalkarjev.

Riba tun je odlično prilagojena za hitro plavanje. Celotna zgradba njenega telesa je natančno premišljena, da lahko lovi plen ali ubeži pred plenilci. Poleg plavuti, ki zmanjšujejo upor v vodi, ima izredno močne plavalne mišice, ki so »meso« ribe. To je tudi eden od razlogov, da jih je v morju vedno manj, saj so priljubljena hrana za ljudi. Tun običajno plava s hitrostjo 1,3 km/h, ko pa je na sledi kakemu plenu, lahko pospeši kar na hitrost 20 do 30 km/h, in to v manj kot desetih sekundah.

Morski pes atlantski mako je v marsikateri prilagoditvi za učinkovito plavanje podoben tunu. Kot tun ima tudi mako hidrodinamično telo in varovalne barve. Ko dve nesorodni bitji razvijeta podobne prilagoditve, pojav imenujemo konvergenca. Konvergenca je torej razvoj organizmov različnih vrst v isto smer.


Morske živali prav tako črpajo kisik. Nekatere direktno iz zraka, in sicer tako, da lahko v morju dolgo zadržujejo dih ter se po kisik odpravijo na površje, nekatere pa kisik črpajo iz morja. Za to imajo različne prilagoditve, na primer škrge.

Svet pod vodo

Tisoče let je morje veljalo za skrivnost, saj ni bilo mogoče raziskati, kaj leži pod vodno površino. Z razvojem tehnologije danes vemo, da bi bilo izsušeno morje videti zelo podobno kot pokrajine na kopnem. Morsko dno namreč tvorijo nagubane gorske verige, ravnine, grebeni, ozke soteske. Z dna morja pa se dviga tudi najvišja gora na Zemlji. Ne, to ni Mount Everest. To je gora Mauna Kea na Havajih. Če ji merimo višino od baze, je visoka 10.203 m. Del Maune Kee leži pod morsko gladino, nad vodo je le 4205 metrov te magmatske gmote, kar je še vedno več, kot meri naš najvišji vrh Triglav.

Znanstveniki si za raziskovanje morskega dna pomagajo z različnimi specializiranimi napravami, kot so daljinsko vodena plovila s podvodnimi kamerami in sonarji za zaznavanje zvočnih valov. Seizmične raziskave potekajo tako, da zvočni sunek zračne puške ali razstreliva (v majhnih količinah) potuje v globino proti morskemu dnu. Hidrofon, ki plava blizu gladine, zazna odmeve, ki jih računalnik na krovu raziskovalne ladje pretvori v sliko. Na ta način znanstveniki vidijo oblike morskega dna.

Morje v gibanju

Valovanje in plimovanje sta dve najbolj osupljivi lastnosti oceanov in morij. Ljudje so pojave gibanja morja preučevali več tisočletij in danes lahko razumemo, kaj jih povzroča.
Plimovanje je pojav izmeničnega spreminjanja višine vodne gladine v morjih in oceanih. Na morske mene (plima in oseka) vpliva predvsem gravitacijska sila Lune, manj pa ima na plimovanje vpliv tudi Sonce.

Najvišjo točko, ki jo doseže morska voda, imenujemoplima, najnižjo točko pa oseka. Plima nastopi na dveh koncih Zemlje hkrati. Na strani, ki je poravnana z Luno in gleda proti Luni, ter na nasprotni strani, ki gleda stran od Lune. Hkrati sta na Zemlji tudi dve oseki, ki sta za 90° po zemljepisni dolžini zamaknjeni od plime. Predstavljajte si krog, levo in desno je plima, zgoraj in spodaj pa oseka.
Na vsaki točki morja se dnevno pojavita dve plimi, ena visoka in ena nizka, ter dve oseki, ravno tako ena visoka in ena nizka. Povprečno nastopi visoka plima v intervalu 12 ur in 24 minut. Od plime do oseke preteče 6 ur in 12,5 minute, vendar pa ne naredimo velike napake, če rečemo, da med njima preteče dobrih 6 ur.

Čas med plimo in oseko imenujemo upadanje morja, čas med oseko in plimo pa naraščanje morja. Čas plime in oseke pa imenujemo plimni obrat oziroma obrat oseke.

Mrtvo morje

Vse reliefne depresije oziroma luknje je v daljni preteklosti zalila voda. Ker je dež izpiral mineralne in rudninske snovi v te ogromne kotanje, so vode slane. Ogromne površine slane vode so oceani, manjše pa imenujemo morja. Morska vodna površina na zemeljski obli je povezana, to povezano vodo imenujemo svetovni ocean. Vodne površine, ki so obdane s kopnim svetom, imenujemo jezera. Nekatera med njimi so tudi slana.

Mrtvo morje je morje, obdano s kopnim, pravzaprav je slano jezero, ki leži na meji med Izraelom in Jordanijo. Mrtvo morje leži v veliki depresiji, v Jordanskem tektonskem jarku, in nima naravnega izhoda. Reka Jordan, ki priteka v Mrtvo morje in ga povezuje z Rdečim morjem, ne zadostuje za ohranjevanje stalne količine vode, zato gladina Mrtvega morja stalno upada. Z izhlapevanjem vode se slanost jezera povečuje. Povprečna slanost vode je okoli 28 %, v najbolj slanih predelih pa tudi več. Slanost običajne morske vode je 3 %, Mrtvo morje pa je skoraj desetkrat bolj slano! Zaradi slanosti v njem ne živi noben večji organizem, le nekaj mikroorganizmov, od tod tudi ime Mrtvo morje.

NAJGLOBLJA TOČKA

jermenovka Tale orjaška jermenovka prebiva globoko v morju in le redko zaide na površje. Ko pa se to zgodi, jo marsikdo zamenja za morsko pošast.
Marijanski jarek je, po današnjih odkritjih, najgloblji del svetovnih oceanov in najnižja točka površja Zemljine skorje. Leži na dnu Tihega oceana v bližini otočja Guam. Jarek je meja med dvema tektonskima ploščama, in sicer tam, kjer se Tihooceanska plošča podriva pod Filipinsko ploščo. Globina okoli 11.000 m pa skriva mnogo zanimivega in morda še neodkritega.
Marijanski jarek je odkrila ladja britanske mornarice Challenger II leta 1951. Posadka Challengerja II je s slušalkami in štoparico merila odboj zvoka; to je preprosta metoda, ki pa je omogočila precej natančno meritev.
23. januarja 1960 je batiskaf Trieste ameriške vojne mornarice ob 13.06 dosegel dno in izmeril globino 11.521 m, kar je bilo pri kasnejši reviziji popravljeno na 10.916 m. Trieste je prvo plovilo s človeško posadko, ki je doseglo dno Marijanskega jarka. Pilotirala sta ga poročnik Don Walsh in Jacques Piccard. Bila sta presenečena, saj sta pri dnu opazila ribe in rake.

V filmčku poglej, koga vse lahko raziskovalci srečajo, ko se podajo na potop v Marijanski jarek. Spodaj te čaka vprašanje, odgovor pa najdeš v filmčku.

Za ogled filmčka klikni tukaj. Video je v angleščini, vendar so grafični prikazi zelo nazorni in lahko razumljivi.

Podmorski laboratorij


Podvodni laboratorij Aquarius je danes edini delujoči podvodni laboratorij. Laboratorij je kovinska struktura, ki nekoliko spominja na podmornico in je varno pritrjena na morsko dno blizu velikega koralnega grebena nekaj kilometrov od otoka Key Largo ob obali Floride, ZDA.

Izziv laboratorija je, da bi znanstveniki v njem razvili metode za varstvo tamkajšnjih živalskih vrst pred izumrtjem. In prednost laboratorija je, da znanstveniki ne gredo le občasno na greben, temveč živijo neposredno na njem, kar jim omogoča stalno spremljanje dogajanja na grebenu.

Aquarius sprejme ekipo šestih znanstvenikov, ki se imenujejo akvanavti. Na podmorsko odpravo se odpravijo za največ 10 dni in so v tem času stalno pod vodo – v laboratoriju ali zunaj na potopih. Akvanavti spijo v podmorski postaji na pogradih, imajo tudi kuhinjo in delovni prostor z računalniki in internetno povezavo. Življenje na grebenu opazujejo skozi dve veliki razgledni okni.

V filmčku tukaj si lahko pogledaš, kako je videti podmorski laboratorij.

ZAKLADI Z MORJA

Oceani so prava zakladnica dragocenih živil in surovin. Ribiška industrija vsako leto polovi na milijone ton rib in morskih sadežev. Sodobne ribiške ladje z vlečnimi mrežami so zelo zmogljive in zaradi tega število nekaterih vrst upada hitreje, kot se razmnožujejo. Čezmerni ribolov je postal velik ekološki problem.

A naša hrana še zdaleč ni edini zaklad, ki pride iz svetovnega oceana. Tudi naftna industrija se deloma preživlja z morjem. V morju je nameščenih veliko naftnih ploščadi, kjer načrpajo ogromne količine nafte ali t. i. črnega zlata, ki jo ljudje vsak dan potrebujemo za gorivo, za izdelovanje plastičnih izdelkov, oblačil … Tudi druge oblike energije prihajajo iz morja, plinske ploščadi črpajo zemeljski plin, kot potencialne obnovljive vire raziskujejo izkoriščanje energije plimovanja, razlik v slanosti morske in rečne vode, energijo valovanja ter toplotno energijo morij.

Morska sol je pomemben vir jedilne soli, ki jo vsakodnevno uporabljamo v naši kuhinji.

Magnezij iz morske vode se uporablja v kozmetiki, zobnih pastah, krmi za živali … Mnogi morski organizmi se uporabljajo tudi v medicinske namene.