VIKINGI

"Verjemi vase in uspelo ti bo. Samozavest pride daleč v tem svetu." Vikinški rek

Nobeni drugi evropski pomorščaki v tistem času niso bili tako neustrašni, da bi si upali tako daleč od doma. To so počeli samo Skandinavci. Samo Vikingi.

Pri Veseli šoli tokrat govorimo o neustrašnih bojevnikih, ki so plenili po obalah Skandinavije, Britanskega otočja in drugih delih Evrope med 8. in 12. stoletjem. Vikingi niso bili prebivalci ene same samostojne države, ampak so bili ljudstvo, ki je živelo na ozemlju današnje Švedske, Danske in Norveške. Ko pomislimo na Vikinge, imamo najpogosteje v mislih krvoločne bojevnike in osvajalce, vendar pa se je večina Vikingov ukvarjala z vzrejo živine in pridelavo poljščin. Danes beseda Vikingi označuje vse Skandinavce iz tega obdobja, čeprav je bolj ustrezen izraz Nordijci ali Normani.

Beseda viking v stari nordijščini pomeni pirat, osvajalec, tudi piratski napad.

V novembrski številki revije PIL v prilogi Vesela šola si prebral veliko zanimivosti o neustrašnih Vikingih in njihovih osvajanjih. V nadaljevanju učne poti pa odkrij še več zanimivosti in novega znanja.







Nadaljuj

MIRNO ŽIVLJENJE KMETOVALCEV

Prvotni naseljenci Skandinavije so se pojavili pred 12.000 leti. To so bila nomadska plemena, ki so se preživljala z lovom, ribolovom in nabiralništvom. Okoli leta 3000 pred našim štetjem so se ljudje na ozemlju Skandinavije začeli spoznavati s kmetijstvom. Živeli so mirno življenje, ki so ga skalili vpadi ljudstev iz Evrope. Prišla je nova doba, imenovana bronasta doba, ki je trajala nekje med letoma 1500 in 500 pred našim štetjem. V tem času je Skandinavija postala odprta za tuje vplive, kot so bila potovanja in trgovanje.

Konec 8. stoletja je bilo v Skandinaviji okoli dva milijona prebivalcev. V začetku 9. stoletja pa se je to začelo spreminjati, domnevajo, da je takrat prebivalstvo začelo intenzivno naraščati. Eden od razlogov je sprememba podnebja. Postalo je milejše in bolj primerno za poljedelstvo. To je prineslo boljši pridelek in več hrane, zaradi česar so ljudje postali bolj krepki, manj je bilo smrti med odraslimi in več novorojenčkov je preživelo zimski čas. Ko je naraščalo prebivalstvo, so začele nastajati nove vasi in mesta, povečevale so se kmetijske površine. Skandinavci so kmalu imeli premalo prostora, kar je bil eden izmed temeljnih razlogov, da so odšli na raziskovalne in roparske pohode zunaj meja svojih dežel. Vikingi so bili v tistem času najbolj neustrašni morjeplovci, ki se jim lahko zahvalimo za naselitve nekaterih negostoljubnih območij.




Nadaljuj

ODLIČNI LADJEDELCI

Da so lahko Vikingi odšli na bojne pohode, so potrebovali ladje. Njihov način življenja ob obalah oceanov ali jezer jih je prisilil v izdelavo plovil. Čoln ali ladja sta bila duša vikinške civilizacije. Vikingi so plovila uporabljali za prevozno sredstvo, za osvajalne pohode in tudi za pogrebne slovesnosti.

V filmčku poglej, kako so Vikingi gradili ladje in se z njimi podali na osvajalske pohode:




Če se vam posnetek samodejno ne prikaže, kliknite tukaj.

(Spremljevalni glas je v angleščini, vendar so razlage jasne in dopolnjene s prikazi).

Nadaljuj

VIKINŠKE LADJE


Vikinška osvajanja so bila odvisna od njihovega znanja ladjedelstva. Večina vikinških ladij naj bi bila iz hrastovega lesa. Hrastovina je bila ena najtrših vrst lesa na območjih, ki so jih naseljevali Vikingi.

Ladjo so začeli graditi z lahno navzven usločenim ugreznjenim delom ladje oziroma podladjem. Slednje je nosilo težo celotnega čolna in bilo zato najpogosteje iz enega kosa lesa. Nato sta bili narejeni obe grodnici, za tem so začeli sestavljati trup. Spodnje vrste desk so pritrdili z žeblji in jih še dodatno zakovičili. Vse spoje in stike so zatesnili s kravjo dlako, ki je bila pomočena v katran in tako še bolj močna in odporna proti zunanjim vplivom.

Ladje, s katerimi so se Vikingi odpravili na osvajalske in bojne pohode, so lahke, majhne, čvrste in okretne. Imele so majhen ugrez in navzgor zavihano podladje, kar jim je omogočalo, da so lahko pristale ob še tako plitvi obali in po rekah dosegle območja globoko v notranjosti.
Poznali naj bi tri tipe ladij:

1. šnige, ki so bile ozke in hitre ladje z dvajsetimi dvojnimi veslači. Na njih je bilo lahko okoli sto mož posadke

2. skejde so bile nekakšne linijske ladje. Imele so 25 vesel na vsaki strani. Bile so hitre, imele so višje grodnice od šnig in so bile bolje opremljene

3. zmajske ladje, imenovane drakarji, so imele približno 30 veslaških sedežev. Bile so večje in širše od prejšnjih dveh tipov ladij. Imele so tudi večjo površino jader.

ZAČETEK VIKINŠKE DOBE

Večina 8. stoletja je bila za Evropo čas miru. Zadnja leta tega stoletja pa so evropskim prebivalcem prinesla veliko sprememb in težav. Sprva so se Vikingi omejili le na obrobje Britanskega otočja, kasneje pa jih je želja po novem ozemlju in bogastvu vodila precej dlje. Vse se je spremenilo leta 793. Anglosaške kronike so prvič omenjale prihod Vikingov v angleške vode na obalah Wessexa za časa vladanja kralja Beorthica. Zapisali so:

V letu 789 so prispele v Portland, na južno obalo Anglije, tri nenavadne ladje. Lokalni gospod po imenu Beaduheard je z nekaj možmi odšel na obalo do prišlekov, saj je bil prepričan, da so trgovci. Ti so ga ubili. To so bile prve ladje Dancev, ki so prišle do Anglije.

Kasneje se v prej omenjenih kronikah pojavi podoben zapis. 8. junij leta 793 je bil v zgodovini Anglije zapisan s krvavimi črkami in danes datum velja za začetek vikinške dobe. Menihi naj bi se tega dne na otoku Lindisfarne ob vzhodni obali Severne Umbrije lotili spravila sena, med delom so na obzorju zagledali, da se otoku približujejo ladje, kar jih sprva ni vznemirilo. Kot božji ljudje so služili tako Bogu kot tudi ljudem. Zato bi pomagali tudi prišlekom, če bi ti potrebovali pomoč. Živeli so namreč v enem bolj častitljivih romarskih krajev v Angliji, kar jih je tedaj obstajalo. Počutili so se varne, saj so verovali, da so pod zaščito svojih svetnikov.

Alcuin, northumbrijski učenjak na dvoru v času Karla Velikega, je zapisal:

Nikoli prej se v Britaniji ni pojavila taka grožnja, kot smo zdaj trpeli zaradi poganske rase ...
Izraz pogan izvira iz latinskega pridevnika paganus, ki pomeni kmečki, podeželski, neizobražen, neotesan.

Izraz pogani se uporablja predvsem za ljudstva (v antiki in zgodnjem srednjem veku), ki so se v obredih in molitvah obračala na več bogov pa tudi na duhove, vile, škrate ter druga mitološka bitja. Za krščanske misijonarje so bili pogani tudi ljudstva s starodavnimi, za misijonarje primitivnimi oblikami verovanja, ki niso poznala monoteističnega boga.

LINDISFARNE – zanimivosti


Sveti otok Lindisfarne na severovzhodni obali Anglije je ena od najbolj znanih lokacij, ki so jih kruto zasegli Vikingi. Zaradi bogate zgodovine, kamor so se podpisali tudi Vikingi, je danes otok izredno zanimiv za turistične oglede. Poleg ruševin samostana in gradu, skrivnosti o zeliščih in edinstveni recepturi za medico ima še eno prav posebno zanimivost, in sicer sveti otok Lindisfarne je plimski otok.

To pomeni, da je največkrat dostopen pri nizki plimi, ko se prečka peščene in blatne plošče, ki so ob visoki plimi prekrite z vodo. Po tej peščeni in blatni pokrajini je potekala starodavna romarska pot, v zadnjem času pa imajo sodobno cesto na nasipu.

Poglej video:



Če se vam posnetek samodejno ne prikaže, kliknite tukaj.

Opozorilni znaki pozivajo obiskovalce, ki hodijo na otok, da se držijo označene poti, skrbno preverijo čas plime in vreme ter poiščejo lokalni nasvet, če so v dvomih. Cesta je navadno odprta približno tri ure po visoki plimi do dve uri pred naslednjim plimovanjem, vendar se obdobje zaprtja lahko podaljša med nevihtnim vremenom.

Kljub tem opozorilom še vedno kakšno vozilo zajame plima, takrat na pomoč pokličejo obalno stražo ali helikopter. Stroški za takšno reševanje so izredno visoki.



Nadaljuj

VERA V POGUM

Daljni sever Evrope je bil dolgo časa samostojen, ločen kos sveta. Na večino preostale celine so vplivali Rimljani: tlakovali so ceste, postavili gledališke arene, uvedli pisavo in dobro znano rimsko pravo ter pozneje razširili še vero – krščanstvo. Skandinavija pa se je skozi vso železno dobo razvijala brez tujih vplivov in pomoči. Drugod so že pol tisočletja častili Kristusa, severnjaki pa so se ponosno ravnali po starih germanskih šegah. To je bilo ključno za pogum Vikingov, kajti bogova Thor in Odin sta nagrajevala junaštvo. Zato jih ni bilo strah umreti v boju, saj so verjeli, da jim bo neustrašnost prinesla nesmrtno spoštovanje in posebno mesto v Valhali, kakor so rekli svojim nebesom oziroma raju.

Nordijska mitologija izvira iz germanske mitologije in se nanaša na predkrščanska verovanja in legende Skandinavcev.

NORDIJSKA MITOLOGIJA

Nordijska mitologija vključuje zbrana verovanja in zgodbe severnogermanskih plemen, vendar ne gre za vero, kot jo prakticira na primer krščanstvo, saj v tem okolju ni nobenega dela, ki bi ga navdihnila božanska bitja (sveta knjiga). V vikinških časih so se zgodbe širile ustno. Vikingi niso bili nepismeni, vendar so pisali z runami, to pa so zelo kratke označbe in zapisi, iz katerih je težko razvozlati celotno zgodbo.

V Skandinaviji in na Islandiji so se ta verovanja obdržala najdalj, v kmečkih predelih celo do danes.

Najbolj se je slovstvo razvilo na Islandiji, od koder poleg mnogih junaških sag izvira Edda, najpomembnejši opis nordijske mitologije in vrhunsko delo srednjeveške književnosti. Naše znanje o nordijski mitologiji večinoma temelji na dveh Eddah – na Starejši ali Verzni in na Prozni Eddi ter na drugih srednjeveških besedilih, nastalih po pokristjanjenju.

Izvirna Verzna Edda se začne z najbolj znano pesnitvijo Voluspa, ki predstavi nastanek sveta. Tu je mnogo nenavadnih dogodkov, zaploditev šestglavega bitja, velikana, ki so se mu izpod pazduhe izvalili prvi ljudje in iz potu ledeni troli …

ASGARD


Nadaljevanje Edde pojasni nordijsko vesolje. To je sestavljeno iz devetih ravni, temelj vseh pa je vseobsegajoče drevo Ygdrasil. Na sredini je Midgard, kjer živimo ljudje, okoli imajo lastne svetove škrati, vilini in različni velikani. Na vrhu sta božji domovanji Asgard in Vanaheim ter na dnu Hel, kraj, kamor gredo ljudje, ki so umrli od bolezni, starosti in ne od junaškega dejanja. V nordijski mitologiji so poznali več bogov, vodil jih je bog Odin, zavetnik modrosti in vojne. V njegovih rokah je Valhala, poslednje domovanje za umrle junake, kjer čakajo na zadnjo bitko, medtem pa jim valkire, tamkajšnje delavke, nalivajo medico. Boginje valkire pa niso le strežnice, temveč imajo čast odločati, kdo bo v bitki umrl.

Drugo prepoznavno nordijsko bajeslovno ime je Thor, bog groma in lastnik mogočnega kladiva Mjolnirja. Thor je Odinov sin.

Nordijska božanstva najdemo tudi v nekaterih vsakdanjih poimenovanjih. V nekaterih jezikovnih skupinah so dnevi v tednu imena dobivali predvsem po imenih božanstev iz njihove mitologije oziroma tistih kultur, s katerimi so imele neposreden stik.

RUNE

Runa je pisni znak najstarejše pisave germanskih plemen. Pisava, ki je sestavljena iz takšnih črk – posameznih run – se imenuje rune. Po nordijski mitologiji je rune odkril vrhovni bog Odin. Legenda pravi, da je za videnje pravega pomena magičnih run žrtvoval eno oko. Magični zakon gozda namreč pravi, da moraš kaj dati, če želiš kaj prejeti.

Skandinavska mitologija sestavlja 24 run in eno prazno, ki predstavlja boga Odina. Rune opisuje z zgodbami, v katere so vpleteni vsi nordijski bogov. Vsaka runa tako ni le črka, ampak nosi tudi pomen in moč božanstva. Na primer: Viking, ki si je želel zmagati v boju, se je v molitvah obračal na boga Odina in Thora, pri sebi pa je imel runo, ki nosi pomen moči in energije. Nekateri ljudje se tako še danes zatekajo k runam, z njimi pa tudi prerokujejo.

Prva najdena runska relikvija je negovska čelada, najdena na tleh današnje Slovenije, kraj se danes imenuje Benedikt, Na klancu. Leta 1811 je Jurij Slaček oral majhno njivo na pobočju ob vinogradu. S plugom je zadel ob nekaj trdega, ni bil kamen, ampak kovinski predmet. Po nekdanjem sedežu gospostva v bližnjem gradu Negova so najdbe dobile in ohranile ime »negovske čelade«. Časovno pripadajo obdobju od 5. do 2. stol. pr. n. št. (železna doba). Njihova pomembna posebnost je, da imajo nekatere vrezane napise, od katerih je eden spoznan za najstarejši germanski zapis.

Na sliki je runski kamen iz Röka, ki so ga postavili v 9. stoletju. Ponaša se z najdaljšim do sedaj odkritim runskim zapisom – na petih straneh kamna je vklesanih več kot 700 run.

*VIKINŠKI MUZEJI*

Vikingi so za seboj pustili bogato kulturno dediščino, najdbe pa so danes skrbno shranjene v muzejih in na voljo za ogled širši javnosti. Če ste ljubitelji vikinške zgodovine in kulture ter vam je ljubo odkrivanje skrivnosti o teh neustrašnih bojevnikih, potem na obisku v eni od skandinavskih dežel ne izpustite ogleda katerega od vikinških muzejev.

Nekaj izjemnih muzejev boste lahko obiskali na Norveškem:

MUZEJ VIKINŠKIH LADIJ V OSLU je ena od glavnih mestnih atrakcij. Tam so na ogled vikinške ladje, ki so jih odkrili v zalivu Oslofjord.

MIDGARD VIKING CENTER, HORTEN. V središču centra je obnovljena vikinška praznična dvorana. Zasnova dvorane temelji na različnih strokovnih ocenah in teorijah. (Se še spomniš, čigavo ime je Midgard?)

LOFOTR, VIKINŠKI MUZEJ, LOFOTI. Tu lahko srečate »prave« Vikinge in doživite njihov življenjski slog vse do njihove vsakdanje prehrane. Muzej je zgrajen na območju, ki naj bi bilo za Vikinge izjemno pomembno. Tu najdeni artefakti kažejo, da je nekoč na tem mestu stalo poglavarjevo bivališče.

Zdaj, ko se spopadamo s koronavirusom in je večina muzejev po svetu zaprtih, pa tudi priporočeno je, da se ljudje držimo doma in domove zapustimo le, če je to nujno potrebno, je fino, če lahko naš svet raziskujemo po spletu. V prihodnosti se bomo zagotovo vse pogosteje srečevali z virtualnimi sprehodi skozi muzeje. Eden najenostavnejših primerov tovrstnih razstav je lahko Google pogled iz MUZEJA VIKINŠKIH LADIJ v Roskildu na Danskem, kjer so v ospredju razstave izvirne vikinške ladje, izkopane blizu Skuldeleva.

Muzej si lahko ogledaš tukaj