ARHITEKTURA

»Človek ne vzdrži dolgo v eni obleki, tako je tudi pri konstrukcijah.« (Jože Plečnik)

Vsi oblikujemo prostor in prostor oblikuje nas. Galerija arhitektov je ves svet. Da opazimo njihovo delo, nam ni treba kupiti vstopnice za galerijo, samo hoditi moramo z odprtimi očmi. Ali pa jo preprosto živeti.

Da bomo lažje odprli oči in opazovali vse, kar se odpira pred nami, potrebujemo nekaj predznanja. Sprehodi se z nami po arhitektovi galeriji in razišči zanimivosti te veličastne umetnosti, a tudi tehnične panoge in znanstvene discipline.

Nadaljuj

Poglej kratek video o načrtu velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika.



Nadaljuj

PLEČNIKOVA KATEDRALA SVOBODE

Najvišjo stavbo na Slovenskem je leta 1947 zasnoval arhitekt Jože Plečnik, vendar pa njegov parlament, za katerega je želel, da bi segel 120 metrov v višino, zaradi finančnih težav ni bil zgrajen. Če bi bil, bi imel podobo nekakšne stožčaste kupole, položene na dve vrsti stebrov. Projekt je Plečnik imenoval Katedrala svobode. Po njegovi prvotni zamisli bi stal na mestu ljubljanskega gradu, ki bi ga seveda morali podreti, a se takratna oblast (k sreči) s tem ni strinjala. Novo lokacijo je nato našel v Tivoliju, a tudi tam, kot vidite, projekta niso izpeljali.

Med najvišjimi slovenskimi zgradbami je verjetno najbolj legendaren znameniti ljubljanski Nebotičnik v neoklasicističnem slogu, ki v višino meri 70 metrov. Zgrajen je bil leta 1933 in je ob odprtju veljal za najvišjo stavbo v srednji Evropi, do druge svetovne vojne je bil tudi najvišja stavba na Balkanu. Načrte zanj je izdelal arhitekt Vladimir Šubic. Nebotičnik odlikuje tudi izbrana notranjost v slogu art decoja, pri kateri so sodelovali vidni slovenski umetniki. Zgrajen je potresno varno, saj je inženir Stanko Dimnik statiko računal po zahtevnem in zanesljivem japonskem modelu in je pri izračunu upošteval kar 35-kratni potresni faktor.

PRITZKERJEVA NAGRADA

Pritzkerjeva nagrada velja za najpomembnejšo nagrado v arhitekturi. Nagrado je leta 1979 ustanovil ameriški podjetnik Jay A. Pritzker, njen namen pa je počastiti najinovativnejše arhitekte v svetovnem merilu. Nekateri ji pravijo tudi Nobelova nagrada za arhitekturo. Dobitnik prejme poleg priznanja tudi lepo vsoto – 100.000 ameriških dolarjev.

Prvi nagrajenec je bil ameriški arhitekt Philip Johnson (1979), letošnji pa Japonec Arati Isozakiju. Prejemnik letošnje najvišje arhitekturne nagrade za življenjsko delo je bil rojen v mestu, ki ga od Hirošime ločuje le velik zaliv. Povedal je, so bila njegova otroška in mladostniška leta zaznamovana z izkušnjo uničenja, ki ga je zasejala atomska bomba: »Moja prva izkušnja arhitekture je bilo njeno umanjkanje, in začel sem razmišljati, kako bi ljudje lahko obnovili svoje domove in mesta.«

Njegove stvaritve je mogoče najti skoraj po vsem svetu ‒ od Tokia do Milana, od Los Angelesa do Dohe. Med njegove bolj znane zgradbe denimo spadata simfonična dvorana v Šanghaju in Center znanosti in industrije v Columbusu, ki je eden največjih znanstvenih centrov v ZDA.

100 LET BAUHAUSA

Letos mineva 100 let od ustanovitve visoke šole za arhitekturo in oblikovanje Bauhaus v Weimarju. Jubilej bodo v Nemčiji in po svetu proslavili s sklopom razstav, festivalov, raziskovalnih projektov in simpozijev. V Berlinu so prav v teh dneh pripravili razstavo sodobnih umetnikov, v katerih delih je mogoče najti sledi Bauhausove zapuščine.

Bauhaus je 1. aprila leta 1919 v Weimarju ustanovil arhitekt Walter Gropius. Šola je delovala kot združba avantgardnih umetnikov v vlogi učencev in učiteljev, ki so vsi skupaj živeli v kampusu (profesorji so bili študentom vedno na voljo) in ustvarjali. Med bolj znanimi člani Bauhausa so bili slikar Oskar Schlemmer, slikar in teoretik Vasilij Kandinski ter slikar in fotograf Paul Klee.

Posebnost Bauhausa je bila tudi, da je šola pod eno streho združevala pedagoški proces in prakso. V stavbi so bile namreč tudi delavnice, kjer so študenti in njihovi mentorji lahko praktično preizkusili nove ideje in tehnične rešitve, do katerih so se dokopali v teoretskem delu študija.

EDVARD RAVNIKAR

Arhitekta Edvarda Ravnikarja marsikdo pozna kot Plečnikovega učenca. A četudi je to res bil, je za sabo pustil povsem svoje, mogočne sledi. Bil je med prvimi, ki je v slovensko okolje pod vplivom Le Corbusierja v prakso prinesel arhitekturno-urbanistična načela modernizma. Takšen celovit pristop je bil v našem okolju povsem nov. Spodbujal je tudi razvoj slovenskega industrijskega in grafičnega oblikovanja.

V svoji dolgi, nadvse uspešni karieri je zasnoval ljubljansko Moderno galerijo in ureditev Trga republike skupaj z obema stolpnicama, Maxijem in Cankarjevim domom, izdelal je celovit načrt za gradnjo Nove Gorice, grobišče talcev v Begunjah, Fakulteto za gradbeništvo in geodezijo, hotel Creina v Kranju, kostnico žrtvam 1. svetovne vojne na Žalah, dom na Bokalcah, regulacijski načrt za Ljubljano, študentsko naselje v Rožni dolini ... Bil je tudi član projektne skupine, ki je zasnovala Novi Beograd. Za svoje delo je med drugim prejel Prešernovo in Plečnikovo nagrado.

PREIMENOVANI NEBOTIČNIK

Leta 1969 je bilo podjetje Sears, Roebuck & Co največji trgovec na svetu, zaposlovalo je kar 350.000 ljudi. Podjetje je želelo združiti po vsem Chicagu razkropljene delavce na enem mestu in rodila se je ideja o gradnji nebotičnika. Načrt za chicaški Sears Tower so zaupali podjetju Skidmore, Owings in Merrill, glavni arhitekt pa je bil Bruce Graham.

Nebotičnik, pravi ponos Chicaga, so dokončali maja 1973, stroški njegove gradnje so bili ocenjeni na 150 milijonov dolarjev. Poslovno pa nebotičnik ni dosegel zastavljenih ciljev: desetletje je bil napol prazen, saj so v mestu odprli številne poslovne prostore, ki so bili cenejši. Zaradi težav je bilo podjetje primorano izprazniti svoje prostore in nebotičnik prodati.

Nato pa so leta 2009 nebotičnik še preimenovali, a se ga ime Willis Tower ni zares prijelo. In zakaj je bilo preimenovanje sploh potrebno? Zato, ker so se pravice do uporabe imena Sears iztekle.

DEŽELNI DVOREC

Mogočna stavba na današnjem Kongresnem trgu je bila dokončana leta 1902. Zgrajena je bila za sedež deželnega glavarja, ob dokončanju pa se je vanjo preselil kranjski deželni zbor. Zasnovala sta jo arhitekta Jan Vladimir Hrasky in Josef Hudetz. Deželni dvorec je danes sedež največje slovenske univerze.

Deželni dvorec zajema celotni ulični otok in ima v notranjosti veliko osrednje dvorišče. Njegove štiri fasade so oblikovane različno, vse pa so v slogu nemške renesanse z gotskimi elementi. Glavno pročelje je poudarjeno z balkonom, na katerem so ob pomembnih zgodovinskih dogodkih nastopili številni politični govorci. Pa še zanimivost! Na podstrešju je bil nekdaj planetarij.

DREVESNA OPAZOVALNICA

V celjskem mestnem gozdu stoji čisto posebna hiša – drevesna hiška, opazovalnica, ki je nastala v ateljeju Ostan Pavlin. Lesena hiša med krošnjami meri 59 kvadratnih metrov in se še zdaleč ne uporablja le za opazovanje gozda in življenja v njem, temveč tukaj potekajo tudi družabni dogodki. S svojo čisto posebno zasnovo je pritegnila tudi pozornost mednarodne strokovne javnosti.

»Iz skromne drevesne opazovalnice, kar je bilo njeno izvorno poslanstvo, je prerasla v odprt, univerzalni prostor srečevanja, v katerem se lahko zgodi skoraj vse: od tega, da hiška skoraj čarobno deluje kot magnet in izgovor za individualen, družinski ali skupinski ter šolski obisk narave, do tega, da je postala pravi laboratorij za raziskovanje in prisluškovanje drevesom, prostor različnih kreativnih delavnic, zunanjih in notranjih koncertov, pesniških večerov in razstav,« so o hiški zapisali na spletni strani mesta Celje.



.

GALERIJA EMPORIUM

Ste že kdaj kupovali v Galeriji Emporium? No, ne zanima nas vaše mnenje o zadnjih modnih smernicah, temveč ali ste morda opazili še kaj drugega kot razstavljena oblačila. Stavba Centromerkurja, v kateri je danes Galerija Emporium, je namreč že od nekdaj veleblagovnica. Leta 1903 so jo ob odprtju poimenovali Centromerkur in takrat je veljala za prvo sodobno ljubljansko veleblagovnico. Po vzoru tedanjih veleblagovnic v Parizu, na Dunaju in v Budimpešti jo je zasnoval arhitekt Friedrich Sigismundt, gradnjo pa financiral trgovec Feliks Urbanc.

Urbančeva hiša, kot so takrat stavbo tudi imenovali, je zgrajena v secesijskem slogu, glavni vhod je poudarjen z bogatim polkrožnim steklenim nadstreškom. Notranjost je secesijska, osrednji element pa je leseno stopnišče, ki so ga ohranili tudi ob zadnji prenovi.

STOLPNICI, NA KATERIH RASTEJO DREVESA

Na nekoč zapuščenem mestnem predelu Milana, v četrti Porta Nuova, so v zadnjem desetletju zrasle nove stolpnice, parki, nakupovalna središča. Kljub menda najvišji stolpnici v Italiji, imenujejo jo Garibaldijev nebotičnik, pa največ zanimanja vzbujata ozelenjeni stolpnici Bosco Verticale (po slovensko Navpični gozd), na katerih raste več kot tisoč dreves in grmičkov.

Bosco Verticale merita 110 in 76 metrov, zamislil pa si ju je arhitekt Stefano Boeri. Na terasah stanovanj so zasadili kar 800 dreves, 4500 grmičkov in 15 000 različnih rastlin, ki so jih izbrali glede na višino rasti in dnevno izpostavljenost soncu. Celi dve leti so potrebovali, da so končali zasaditev, s katero se je ukvarjala posebna skupina botanikov. Vzgojili so rastline posebej za ta namen in v tem času so se lahko počasi prilagodile na razmere, ki jih imajo na terasah in balkonih obeh nebotičnikov.

Milanski vertikalni gozd ima tudi namakalni sistem in fotovoltaične sisteme, ki prispevajo k njegovi energetski samozadostnosti. Arhitektura zgradbe temelji na zamisli o pogozditvi mesta, ki prispeva k regeneraciji okolja in urbane biotske raznovrstnosti, s katero so v italijanskem velemestu povečali število zelenih površin, stanovalcem zgradbe in njihovim sosedom pa omogočili uživanje v zelenju in čistejšem zraku.