BALET

PLES


Curt Sachs v knjigi Svetovna zgodovina plesa: Ples je mati vseh umetnosti.

Zapisi o plesu naj bi bili stari 15.000 let in nekoč je bil ples vezan na religijo in njene običaje, z razvojem kultur je postal še oblika zabave, kasneje pa način preživljanja za plesalce in preživljanje prostega časa velikih množic na plesnih predstavah.

Ples je vrsta izražanja, umetnosti in zabave. Govorica telesa se izraža z ritmom glasbe in lahko predstavlja stil človekovega življenja. Ples je del kulturne izobrazbe vsakega posameznika in je del kulture naroda. Ples je umetnost in hkrati šport.

Poznamo ogromno zvrsti plesa, prav gotovo jih znaš takoj kar nekaj našteti. Tokrat bomo pri Veseli šoli podrobneje spoznali balet.
V oktobrski številki revije PIL si prebral že veliko zanimivosti in dejstev o veličastnem baletu. V nadaljevanju učne poti pa odkrij še več.







Nadaljuj

BALET – SANJE NA NOGAH


Beseda balet izvira iz italijanske besede ballo, ki pomeni ples.
Balet je odrska izvedba umetniških plesov z glasbeno spremljavo. Pri velikih operah romantičnega stila lahko pomeni tudi plesni vložek brez neposredne povezave z dogajanjem same opere. Balet je lahko samostojno delo, pri katerem je ples osnovna vsebina. Balet je osnovno izrazno sredstvo. Telo je plesni instrument, z njim lahko sproščamo čustva, ustvarjamo in se sporazumevamo.



Nadaljuj

TRNJULČICA

Otroci se z učenjem klasičnega plesa običajno srečujejo zelo zgodaj, ko njihovo telo še ni oblikovano. Njihovo telo lahko primerjamo s plastelinom; pripravljeno je na oblikovanje in razvoj, kot to zahtevajo pravila klasičnega baleta. Zgodnje učenje ni naključje: pianisti in violinisti se začnejo učiti še prej, cirkuški umetniki pa svoje potomce uvedejo v svet cirkusa že pri treh letih. Prav tako se zelo mladi začnejo uriti tako umetnostni drsalci kot tudi plavalci, telovadci in akrobati.

V filmčku si poglej predstavo Trnuljčica, v kateri nastopajo tudi otroci baletke in baletniki:




Če se vam posnetek samodejno ne prikaže, kliknite tukaj.

Nadaljuj

Trnuljčica


Leta 1890 se je dvignila zavesa gledališča Marijinski v St. Peterburgu na premieri najnovejše baletne produkcije, ki so jo mnogi poimenovali dogodek stoletja velikega umetniškega pomena, saj je bilo zanimanje občinstva neizmerno in o predstavi se je govorilo že dolgo pred premiero. Balet Trnuljčica velja za najčistejše delo klasičnega baletnega repertoarja in je pomembno tudi zaradi zgodovinskega srečanja dveh najpomembnejših in največjih umetnikov: Čajkovskega in Petipaja.

Baleti Petra Iljiča Čajkovskega so že pred 1. svetovno vojno postali klasika in so še danes med najbolj priljubljenimi in najpogosteje izvajanimi baleti na svetu, saj navdušujejo s svojo vsebino, razumljivostjo, poetičnostjo in z dovršenim umetniškim izrazom. Pri nas se z njimi srečujemo že od leta 1921, leta 1964 smo si prvič lahko ogledali predstavo Trnuljčica.

HRESTAČ

Pravljica velikega nemškega romantičnega pripovednika E. T. A. Hoffmannna je prvič izšla leta 1816 in velja za eno najlepših božičnih pravljic. Doživela je številne izdaje in priredbe tudi v drugih umetnostnih zvrsteh, med njimi je gotovo najbolj znana njena uglasbitev — balet Hrestač P. I. Čajkovskega.

Hrestač, zadnji balet Petra Iljiča Čajkovskega, velja od šestdesetih let 20. stoletja za enega najbolj priljubljenih baletov. Njegova priljubljenost je zagotovo povezana s pravljičnim razpoloženjem božičnega časa in zime. V Sloveniji so predstave Hrestač navadno na sporedu v zimsko-prazničnem času in skoraj vedno že veliko prej popolnoma razprodane.

Zgodba govori o pripetljajih na božični večer, ko otroci nestrpno pričakujejo obdarovanja. Božična darilca pletejo v otroški domišljiji svojo lastno zgodbo. Boter Drosselmeyer s seboj prinese veliko vrečo daril za otroke. Vsi otroci so srečni, izjema je Clara, ki ni dobila darila. Clara se približa Drosselmeyerju in ga prosi za darilo. Žal, možaku je zmanjkalo daril, zato naredi Hrestača, leseno lutko vojaka. Clara je vesela, Fritz pa je ljubosumen in zlomi lutko, a boter jo spet popravi. Zabava se konča, družina gre spat, Claro pa skrbi za Hrestača in gre spet k božičnemu drevesu, da bi ga videla. Zaspi s Hrestačem v naročju. Ko ura odbije polnoč, Clara zasliši mišje glasove. Zbudi se in hoče zbežati, vendar jo miši ustavijo. Hrestač jo s svojo vojsko brani, Mišji kralj pa vodi miši v boj. Ko Mišji kralj zabode Hrestača, vrže Clara vanj čevelj in miš pogine. Druge miši se umaknejo in s seboj vzamejo svojega vodjo. Clara joka za svojim mrtvim Hrestačem, njene solze pa ga obudijo v življenje. Oba zaplešeta, Hrestač pa se spremeni v princa in jo odpelje v deželo Sladkorne vile, kjer ju pozdravljajo plešoče snežinke. Prebivalci dežele plešejo zanju, Clara pa se zbudi pod božičnim drevesom s Hrestačem v naročju.

VELIKI KRALJEVI BALET

Na francoskem dvoru je bil balet izjemno priljubljen. O tem govori podatek, da je bilo med letoma 1581 do 1610 na francoskem dvoru uprizorjenih čez osemdeset baletov, nekateri celo večkrat.

Baleta pa niso plesali le na dvoru, v Parizu je bilo veliko palač, kjer so prirejali take svečanosti, na primer v palačah Petit-Bourbon in Louvre. To so bili prostori za plemiče, meščani pa so plesali v Hôtel de Ville, stavbi mestnega sveta. In nekega dne se je meščanom na plesu pridružil prav poseben gost.

To je bil sam kralj Francije, Ludvik XIII., ki je bil navdušen plesalec. Za pusta leta 1626 se je v Hôtel de Ville napovedal kot gost. Organizatorji so naročili ogromno sladkarij, sveč, kuharico, ki je ves čas pekla ribe, da so bile sveže pripravljene. A občinstvo je moralo čakati na kralja do pete ure zjutraj, ker je bil še prej na nekem drugem plesu. Ko se je kralj končno pojavil, je oblekel kostum in ples se je začel. Balet je trajal do osme ure, potem pa je neutrudni kralj z meščani plesal še ljudske plese.

Ludvik XIII. je bil izredno nadarjen plesalec, ki pa ni plesal samo glavnih vlog kraljev, bogov in podobno, kot je to počel njegov naslednik. Zanimale so ga karakterne vloge, plesal je tudi vloge preprostih ljudi.

Obdobje Velikega kraljevega baleta

Balet je doživel razcvet v času vladavine Ludvika XIV., ki je bil tudi sam navdušen plesalec. Pri štirinajstih letih je plesal vlogo boga sonca v predstavi Balet noči (Le Ballet de la Nuit) in po tej vlogi dobil vzdevek »Sončni kralj«.

Čeprav se je v zgodovino zapisal kot velik zapravljivec, je njegov prispevek k razvoju baletne umetnosti izjemnega pomena. Leta 1661 je izdal ukaz, da se ustanovi Kraljeva akademija za ples, ki je bila prva ustanova, namenjena poučevanju profesionalnih baletnih plesalcev. Akademija je bila ustanovljena, da bi poenotila baletno teorijo in besedišče. Pred tem je namreč vsak učitelj poučeval po svoje. Pomembna je predvsem zato, ker je postavila temelje današnji baletni tehniki (vključno s petimi pozicijami nog) in uvedla besedišče, ki je v uporabi še danes.

V klasičnem baletu namreč uporabljamo francosko terminologijo. Uporabljajo jo povsod po svetu, za balet je obvezna, tako kot latinščina za medicino.

En pointe (na konicah prstov)

Značilnosti romantike so dobro vidne v prvem romantičnem baletu Silfida (La Sylphide), ki ga je na oder leta 1832 postavil koreograf Filippo Taglioni. V njem je glavno vlogo plesala njegova hči, Marie Taglioni, najbolj slavna baletka tega obdobja. Balet pripoveduje zgodbo o mladem Škotu Jamesu, ki se zaljubi v vilo. Marie je videz vilinske eteričnosti dosegla s tem, da je, kot prva balerina v zgodovini, zaplesala na konicah prstov. Njeni copati so bili precej bolj preprosti od špic, ki jih balerine uporabljajo danes. Stopala so jo gotovo bolela. Njen oče, ki je bil tudi njen učitelj, je zanjo razvil vaje za krepitev telesa in stopal. (V baletnem svetu kroži zgodba, da so Mariini oboževalci njene copate kasneje skuhali in pojedli!)

K iluziji čarobnosti baleta je prispevala tudi nova plinska razsvetljava, saj so lahko regulirali jakost svetlobe. Novost je bila tudi odrska zavesa, ki se je med odmorom spustila in tako preprečila gledalcem, da bi spremljali menjavo kulis.

Štiri leta pozneje je svojo različico Silfide uprizoril danski koreograf August Bournonville. V takšni obliki se balet izvaja še danes.

Pravo nasprotje eterični Marii Taglioni je bila Fanny Elssler, ki je blestela v temperamentnih, čutnih plesih. Čeprav je bila drugačna, je bila tudi ona zvezda romantičnih odrov.

Vilinska bitja so bila leta 1841 upodobljena še v enem romantičnem baletu – Giselle. Ta balet je uvedel še eno novost. Glasbo za balet je napisal Adolph Adam in dodal vodilne motive (leitmotive). Motiv je glasbena téma, ki spremlja posameznega plesalca, kar je pomenilo, da je imela v Giselle vsaka izmed glavnih vlog svojo melodijo. Koreografijo sta postavila Jean Coralli in Jules Perrot, ki je bil eden redkih uspešnih in znanih moških plesalcev v romantiki. Na odrih so namreč prevladovale balerine, ki so zaradi plesa po konicah prstov udejanjale romantične ideale.

Ballet d`Action


Ballet d’action je hibridna zvrst izraznega in simboličnega baleta, ki se je pojavil v 18. stoletju.
V tekmi, kdo bo deležen največje naklonjenosti gledalcev in dvignil nogo najvišje ali se najhitreje obrnil, se je počasi začela izgubljati umetniška vrednost baleta. Vedno glasnejši so bili pozivi, da balet ne sme postati poceni zabava in razvedrilo. Prevladovala je predvsem zamisel, da bi na odru dogajanje podajali s plesom in ne več z recitacijo in da bi vlogo označeval gib, ne pa kostum in maska.

Angleški koreograf John Weaver je v Londonu leta 1717 postavil na oder balet Ljubezni Marsa in Venere (Les Amours de Mars et Venus), ki ga zgodovina šteje za prvi dramatični balet.
Glavne ideje reformacije baletne umetnosti pa je utemeljil in izvedel Francoz Jean- Georges Noverre, ki velja za največjega reformatorja plesa. Leta 1760 je izdal delo Pisma o plesu in baletu, v katerem je podal smernice nadaljnjega razvoja baletne umetnosti. To delo je bilo prelomnica v baletni umetnosti, saj ji je Noverre s svojimi reformami zagotovil nadaljnji obstoj. Nekateri kritiki baleta so se v tistem času namreč zavzemali za to, da bi ples izginil z odrov, ker naj bi bil sam sebi namen.

Noverrove glavne zahteve so bile, da plesalci odvržejo težke kostume, maske in lasulje, dramatizirajo gib, postavijo v ospredje izraznost plesa in poskusijo na odru posnemati resnično življenje.

V spomin na Jeana-Georgesa Noverra, pomembnega reformatorja in utemeljitelja takšnega baleta, kot ga poznamo danes, je Mednarodni gledališki inštitut pri Unescu leta 1982 sprejel pobudo staroste slovenskega baleta, Henrika Neubauerja, da Noverrov rojstni dan razglasi za pomemben praznik plesa. Od takrat naprej 29. aprila praznujemo mednarodni dan plesa.