Bombaž

Grški zgodovinopisec Herodot je dejal: »V Indiji raste drevo, katerega sadeži so lepši in bolj uporabni kot volna ovac.«
Bombaž odlikujejo številne lastnosti, zaradi katerih ga že stoletja uvrščamo med najbolj priljubljene tkanine. Je mehek, odlično vpojen, dober izolator, prijeten na dotik in izredno udoben za nošenje. Ljudje ga imamo radi tudi zato, ker je preprost za vzdrževanje: večino bombažnih izdelkov lahko peremo v pralnem stroju pri 90 stopinjah Celzija. Bombažne tkanine so tudi zelo primerne za barvanje in tiskanje. Bombažna oblačila veljajo za obstojna, bombažna vlakna namreč brez težav prestanejo napetosti pri postopkih predelave in vzdrževanja in se le počasi obrabljajo. Za bombažno oblačilo bomo morda odšteli več denarja kot za oblačilo iz sintetičnega materiala, vendar bo naša bombažna majica prenesla številna pranja, intenzivno drgnjenje, ožemanje in likanje.

V marčni številki revije PIL v prilogi Vesela šola si prebral veliko zanimivosti in lastnosti o bombažu in njegovi pridelavi. V nadaljevanju učne poti pa odkrij še več zabavnega znanja.





Nadaljuj

DRAGOCENA TKANINA

Nihče ni pričakoval, da bomo v drugi polovici 20. stoletja priča hitremu tehnološkemu razvoju na področju sintetičnih tekstilnih vlaken, ki danes večinoma zamenjujejo bombaž. Razvoj sintetičnih tekstilij je imel in ima izjemno velik vpliv na obseg povpraševanja po bombažu. Na trgu najdemo oblačila, ki so narejena izključno iz sintetičnih materialov, pa tudi takšna, kjer se sintetični material lepo dopolnjuje z naravnimi materiali, kot je bombaž.

Tako kot vemo, da je korenček, ki ga bomo pohrustali, zrasel iz zemlje, in vemo, da so sladki gumijasti črvi narejeni v tovarni, je prav, da poznamo materiale naših oblačil in drugih tekstilij ter njihov izvor.


V filmčku poglej, kakšen je postopek za pridelavo sintetičnih vlaken, kot je poliester, iz katerega naj bi bilo na trgu kar 60 % oblačil.





Nadaljuj

POLIESTER

Poliestrska vlakna so sintetična vlakna, ki jih izdelujejo iz sintetiziranih polimernih snovi.

Sintetizirati pomeni umetno pridobivati s spajanjem različnih snovi: sintetizirati vlakna iz organskih in anorganskih snovi, sintetizirati hrano …
Polimer je ogromna molekula makromolekula, ki je sestavljena iz ponavljajočih se strukturnih enot monomerov. Poznamo naravne in umetne polimere. Dobro poznani polimeri so plastika, DNK in proteini.

Poliestrska vlakna učinkujejo kot voluminozen material z izredno prožnostjo vlaken. Oblačila iz takšnih vlaken se ne krčijo, hitro se sušijo in so odporna proti madežem. Za poliestrska vlakna je značilna enostavna nega in izjemna odpornost proti mečkanju. Dobra lastnost kemičnih tekstilnih vlaken je mešanje teh vlaken med sabo in z naravnimi tekstilnimi vlakni, s čimer se povečuje učinkovitost vseh vlaken v tkanini.

Mnogi trdijo, da so tkanine, izdelane ali pletene iz poliestrskih niti, najbolj škodljive tkanine za naše telo. Raziskave naj bi potrjevale, da nošenje in pretirana uporaba poliestrskih tkanin vodi do zdravstvenih težav. Predvsem naj bi se jih zelo izogibali ljudje z občutljivo kožo. Na internetu boste našli deljena mnenja, vsekakor pa spremljajte svoje počutje pri nošenju različnih tkanin in bodite pozorni pri nakupovanju, kjer je najbolje, da sledite pravilu naravno = O. K., sintetično = manj O. K.

Poliester povzroča visoke ekološke stroške pridobivanja nafte. Za proizvodnjo poliestra in na splošno vseh podobnih vlaken se nafta uporablja kot surovina za pridobivanje in sintetiziranje polimernih vlaken in kot fosilno gorivo za proizvodnjo energije, ki je potrebna za proizvodni proces.

SINTETIČNA IN UMETNA VLAKNA


Umetna vlakna se pridobivajo iz obnovljivih surovin, kot so lesna celuloza in bombaž, in so popolnoma enakovredna naravnim vlaknom. Viskoza, bakro, acetat, triacetat in liocel so umetna vlakna. Umetna vlakna viskoza, rajon in acetat so narejena iz celuloze in ne iz nafte. Viri celuloze so vsi naravni materiali, ki vsebujejo celulozo: bombažni odpadki iz proizvodnega procesa (običajno predenje in tkanje ostankov); hitro rastoč mehki les, kot je bukev; surovine z bolj trajnostnimi alternativami, kot je bambus (ker gre za hitro regeneracijo), ali celo odpadki pri predelavi hrane, na primer sok pomaranč.

Sintetična vlakna izvirajo iz različnih polimerov, pridobljenih s kemično sintezo, in s svojimi inovativnimi značilnostmi pomenijo "evolucijo vrste". Glavna sintetična vlakna so: poliester, poliamid (najlon), akril, polipropilen, elastan (spandex), modakril, aramiden, polietilen.

Tekstilna industrija pušča v našem okolju velik odtis. Tako kot predelava sintetičnih vlaken tudi umetna in naravna vlakna ne zaostajajo pri škodljivih vplivih. Izpusti v zrak pri proizvodnji viskoze vključujejo žveplo, dušikove okside, ogljikov disulfid in vodikov sulfid. Izpusti v vodo, če so odplake izpuščene neobdelane, povzročajo velik okoljski vpliv zaradi onesnaženosti z veliko vsebnostjo bio-kemično razgradljivih snovi.

Organski bombaž

Za gojenje in predelavo bombaža porabijo kar 25 % svetovne porabe pesticidov in 10 % svetovne porabe insekticidov. Ob tem se porabi ogromno pitne vode, zastruplja se podtalnica.

V zadnjih dveh desetletjih so začeli pridelovati organski bombaž, rečemo mu lahko tudi ekološki. Izboljšalo se je varovanje okolja in delavcev, gnojila so izključno organskega izvora, semena niso gensko spremenjena in obdelana, bombaž pobirajo ročno, v postopku predelave ne uporabljajo strupenih kemikalij. Bela oblačila belijo s kisikom ali sploh ne, tudi barve so povsem naravne in ne vsebujejo težkih kovin.

Organski bombaž je naraven, zračen, neškodljiv in primeren tudi za občutljivo kožo. V primerjavi s konvencionalno pridelanim bombažem je mehkejši na dotik, močnejši in obstojnejši.

Za bombaž velja, da je organski le, če je njegova pridelava neškodljiva od samega začetka do končnega izdelka. Merila, ki jim morajo pridelovalci zadostiti, da njihov pridelek dobi oznako »organski bombaž«, je razvilo in poenotilo ameriško neodvisno združenje in ustanovilo certifikat Global Organic Textile Standard (GOTS).

ZGODOVINA BOMBAŽA

Si vedel, da so bombažu včasih rekli belo zlato? Nekateri viri kažejo, da so bombaž uporabljali Egipčani že 12.000 let pred našim štetjem, v mehiških votlinah so našli več kot 7000 let stare ostanke bombažnih oblačil, načrtno so ga pridelovali že Maji in Inki pred več kot 5000 leti. Najstarejši zapisi o bombažu so iz Indije, stari so več kot 3500 let.

Pred nekaj stoletji je bombaž prišel tudi na evropske trge. Tkanine z Daljnega vzhoda so v hipu postale hit med premožnejšimi evropskimi kupci. Eksotično blago je bilo živahnih barv, obstojno in ni obledelo že pri prvem pranju. Doma tkana svilena in volnena oblačila je bilo težko vzdrževati, zato je bombaž na evropskem trgu povzročil veliko konkurenco. V nekaterih državah severne Evrope so nato bombažno tkanino razglasili za uničevalko morale in gospodarstva. Indijske bombažne tkanine so z zakonom najprej prepovedali v Franciji, in sicer leta 1686, nekaj let pozneje pa tudi v Angliji, Španiji, Prusiji in drugod. Skoraj za celo generacijo so bile nežne, vesele tkanine sinonim za hudičevo delo.
Danes bombaž v Evropi že dolgo ni več prepovedan, v Evropo pa naj bi prvič prišel že v četrtem stoletju pred našim štetjem.

Dandanes ima večina držav, ki so odvisne od bombaža ali izvoza oblačil, najnižje kazalnike družbenega in gospodarskega razvoja. Ker imajo delavci zelo nizke dohodke ter so brez zaščite države, je proizvodnja oblačil žalostno poceni. Indeks človekovega razvoja Združenih narodov, na katerega vplivajo pričakovana življenjska doba, izobrazba in prihodek, kaže, da je Burkina Faso, najpomembnejša izvoznica bombaža v zahodni Afriki, na 183. mestu med 188 državami.

Bangladeš, eden največjih svetovnih izvoznikov oblačil, je na 142. mestu.

TEMNA STRAN BOMBAŽA

S prihodom evropskih priseljencev v ZDA se je začelo gojenje bombaževca na plantažah. Tkanine so postajale vse bolj priljubljene, zato so se morale plantaže širiti. Gojenje bombaževca in pridelava preje sta bili zelo delovno intenzivni dejavnosti, zato sta zahtevali veliko delavcev. Tovrstna dela so opravljali sužnji, zato se je z večanjem potreb po bombažu krepila tudi trgovina s sužnji. Strokovnjaki ocenjujejo, da je moralo v obdobju treh stoletij cvetoče trgovine s sužnji svoje domove zapustiti skupno 15 milijonov temnopoltih Afričanov, ki so jih prevažali kot blago v Južno in Severno Ameriko in v Evropo, kjer so opravljali prisilno delo.

Dandanes je vzorec znan: velika podjetja naročajo blago v tovarnah, kjer ga dobijo po najnižjih cenah. Tovarne zato kupujejo najcenejši bombaž, ki ga lahko najdejo na trgu. Delavci iz tovarn, ki prodajajo najcenejši bombaž, imajo zelo nizke plače in se težko pogajajo za ustrezne delovne razmere, zato je tam proizvodnja oblačil sramotno poceni.

Tudi delo na plantažah bombaža v revnejših državah je težko, saj vse delajo z rokami. Na primer, kmet v ZDA v enem samem dnevu s kombajnom požanje svojo plantažo bombaža, ki je tako velika kot skoraj vsa z bombažem zasajena površina v Burkina Fasu. Za kmete iz revnejših držav je žetev garaško in večtedensko delo, odraslim pa na pomoč velikokrat priskočijo tudi otroci.

Kmet, ki prideluje bombaž v revnejši državi, kot je Burkina Faso, na dan povprečno zasluži 1 dolar. Na drugi strani pa imamo tekstilno industrijo, to so tovarne in delavnice, kjer bombaž predelujejo. Kar 60 odstotkov delovne sile v tekstilni industriji v Bangladešu je žensk, ki pogosto delajo v nevarnih razmerah. Leta 2013 se je v tovarni Rana Plaza zgodila tragedija. Pod ruševinami stavbe je umrlo 1130 tekstilnih delavcev, 2250 pa je bilo ranjenih.

NAJDBE, KI PRIČAJO O UPORABI BOMBAŽA

Koliko je staro gojenje bombaževca in od kod izvira, ni natančno znano. Najdbe in različni zapisi, ki so jih našli, odkrivajo, da gojenje in uporaba bombaža segata v daljno preteklost. V jami blizu Tehuacana v Mehiki so odkrili ostanke bombažne tkanine iz leta 5800 pr. n. št. V ruševinah starodavnega mesta Mohenjo-Daro (Pakistan) so odkrili ostanke bombažne preje, stare vsaj 5000 let. Bombaž so gojili in predelovali na Kitajskem v istem času kot v Indiji (leta 3000 pr.n. št.). Zelo dobro ohranjene bombažne tkanine so odkrili tudi v grobovih v Peruju, pripadajo predinkovskim prednikom, ki so tam živeli okrog leta 2500 pr. n. št. V starodavnem mestu Dacca so odkrili najfinejše bombažne niti in tkanine, ki sploh obstajajo.

Grški zgodovinopisec Herodot je dejal: » V Indiji raste drevo, katerega sadeži so lepši in bolj uporabni kot volna ovac.« Iz grškega pojmovanja izvira nemška beseda »baumwolle«, v slovenščini pa ta beseda pomeni drevesna volna.

AMERIKA IN MEHANSKE STATVE
Prva pisna omemba bombaža v trgovini Anglije je iz poznega 15. stoletja, ko omenjajo uvoz bombaža iz Genove. V začetku 18. stoletja je bilo povpraševanje v Evropi po tkaninah iz Indije že tolikšno, da se je večina angleških predilnic in tkalnic preusmerila v predelavo bombaža. Angleška bombažna tekstilna industrija je od leta 1700 močno napredovala.

Leta 1733 je John Kay patentiral leteči čolnič za statve. Nato je leta 1764 James Hargreaves izdelal prvi mehanizirani predilnik, Richard Arkwright pa je leta 1769 razvil premični voz, na katerem so bila vretena.

S temi izumi se je Anglija v 18. stoletju povzpela na vodilno mesto na svetu v bombažni tekstilni industriji. Da bi tako tudi ostalo, so v Angliji uvedli zakon, ki je prepovedoval izvoz kakršnih koli informacij o patentiranih strojih. Čeprav so bile kazni za izvoz zelo visoke, so informacije skupaj z načrti pricurljale celo do Amerike.

Gojenje bombaževca se je v Ameriki širilo z neverjetno hitrostjo. Od 10.000 bal v letu 1793 se je v samo desetih letih pridelava povzpela na 126.000 bal.

Bombažni sladkorček

Zagotovo si že slišal za sladkorno peno ali pa si jo tudi že pokusil. Sladkorna pena je izdelana iz sladkorja, barvil za živila in včasih tudi raznih arom. V posebni napravi za izdelavo sladkorne pene se običajen sladkor segreje, utekočini in ob uporabi centrifugalne sile iztisne skozi zelo majhne šobe. Tako nastale niti niso kristalizirane kot vhodna sestavina, ampak amorfne, zato so mehke kot vata.

Sladkorno peno je konec 19. stoletja, v začetku 20. stoletja izumil zobozdravnik William J. Morrison in jo sprva poimenoval fairy floss oziroma vilinska nitka. Predstavil jo je kar na Svetovni razstavi leta 1904 v Ameriki. Cena ene sladkorne pene je bila 25 centov (danes bi bilo to okoli 6 evrov), gospod Morrison naj bi prodal več kot 60.000 sladkih paličic!

Po letu 1920 je poimenovanje fairy floss v Ameriki počasi utonilo v pozabo in ljudje so sladico raje imenovali cotton candy, kar v grobem prevodu pomeni bombažni sladkorček, saj je zaradi svoje puhavosti zelo podobna bombažu.

V Sloveniji jo imenujemo sladkorna pena, Nizozemci ji pravijo suikerspin, kar pomeni sladkorni pajek, Francozi barbe à papa oziroma dedkova brada, Avstralci pa so obdržali poimenovanje vilinska nitka.

V spodnjem videu si poglej umetnine, ki jih ulični prodajalci ustvarjajo iz sladkorne pene.