GORNIŠTVO

"Osvoji goro, ne da bi postavil svojo zastavo, temveč da bi sprejel izziv, užival zrak in opazoval razgled. Osvoji jo tako, da boš videl svet; ne tako, da svet vidi tebe." David McCullough ml.


Prebivalci Slovenije imamo ogromno priložnosti za aktivnosti in izlete v hribe in gore, saj večino našega ozemlja zaznamuje gorski svet. Razteza se vse od dolgih dinarsko-kraških planot in razgibanega predalpskega hribovja do obsežnih alpskih gorskih verig. Prav zato je povsem razumljivo, da so se gorski motivi trdno zasidrali v slovensko kulturo in nacionalno identiteto. V slovenski družbi in kulturi ima prav posebno mesto tudi gorništvo, saj nas ta aktivnost najbolj neposredno povezuje z gorskim svetom.

V januarski številki revije PIL v prilogi Vesela šola si prebral veliko zanimivosti o slovenskih gorah in gorništvu. V nadaljevanju učne poti pa odkrij še druge zanimivosti in ujemi še več znanja.




Nadaljuj

GORNIŠTVO


Čeprav se nam včasih zdi, da smo na gorskih poteh sami, saj med dolgo hojo ne srečamo nikogar ali pa le malo ljudi, slovenske gore vsako leto obišče skoraj 1,5 milijona ljudi. Pohodništvo in gorništvo sta danes simbola za zdrav način življenja in zdi se, da postajata vsako leto bolj priljubljena. Če verjamete ali ne, alpski prostor je ena od najbolj izkoriščenih regij na svetu. Četrtina evropskega turizma se odvija v gorah, prav tako sem zahajajo številni pohodniki iz vsega sveta.

Če slovenskih gora še nisi obiskal, jih boš nekoč prav gotovo. Gore imamo prebivalci Slovenije praktično pred hišnim pragom in so zato tudi tesno povezane z našo kulturo.

Nadaljuj

PLANINSKE POTI


V Sloveniji imamo okoli 10.000 km planinskih poti, za katere skrbi 196 planinskih društev. Brez urejenih in označenih poti gore ne bi bile tako dostopne, predvsem pa bi bilo zahajanje v gore zelo nevarno. Za rutinske preglede, oznake poti, za čiščenje poti (na primer po žledu, ki je leta 2014 prizadel veliko terena) pa mora nekdo ves čas skrbeti. V filmčku poglej, kako je pri nas poskrbljeno za urejanje gorskih poti.




Če se vam posnetek samodejno ne prikaže, kliknite tukaj.


Nadaljuj

MARKACIJE

V Sloveniji se za označevanje planinskih poti uporablja markacija z belo piko, ki je obdana z rdečim kolobarjem, po Alojzu Knafelcu se imenuje Knafelčeva markacija.

Danes za označevanje poti, vzdrževanje in postavitev smernih tabel skrbijo posamezna planinska društva in njihovi člani, ki delujejo v markacijskem odseku posameznega društva. Markacisti narišejo markacije na izstopajoča drevesa, večje skale ali druge primerne objekte, praviloma boste markacijo zagledali na desni strani v smeri hoje.

KATEGORIJE PLANINSKIH POTI

Pri nas imamo kategorizirane vse planinske poti, in sicer jih glede na zahtevnost delimo na tri skupine:

LAHKE

Lahka planinska pot je planinska pot, ki je namenjena hoji ali rekreacijskemu teku, pri čemer si uporabniku ni treba pomagati z rokami pri gibanju po njej. Tudi na lahki poti se od pohodnika zahteva pazljivost in primerna obutev.


ZAHTEVNE

Zahtevna planinska pot je planinska pot, ki vodi čez zahtevnejše odseke, na katerih si mora uporabnik zaradi varnosti pomagati z rokami. Na nevarnih odsekih so za pomoč praviloma nameščene varovalne naprave, kot je jeklena vrv, za katero se lahko držimo in tako varno pridemo čez nevarne odseke. Od vseh, ki se podajo na zahtevno planinsko pot, se zahteva pazljivost, telesna pripravljenost in primerna oprema.


ZELO ZAHTEVNE

Zelo zahtevna planinska pot je planinska pot, kjer hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje in kjer so za premagovanje težko prehodnih delov vgrajene varovalne naprave. Vse planinske poti, speljane preko posameznih področij s stalnim strjenim snegom ali ledom, uvrščamo med zelo zahtevne poti. Za vzpon na zelo zahtevno planinsko pot potrebuje uporabnik dodatno tehnično opremo, kot so čelada, plezalni pas ter samovarovalni sestav, zaradi morebitnih snežišč na posameznih odsekih pa tudi cepin in dereze.

Kategorizacija in oznake zahtevnosti poti (na tablah s trikotniki) so namenjene vsem, ki zahajajo v gore, da bi se pri načrtovanju svojega izleta ustrezno odločili za pravo smer pohoda.

Obhodnice

Slovenska posebnost so planinske obhodnice. Med slovenskimi obiskovalci gora je najbolj prepoznavna Slovenska planinska pot, ki jo je osnoval Ivan Šumljak, odprta pa je bila 1. avgusta 1953. Poteka od Maribora do Debelega rtiča, in če se podate nanjo, boste prečkali celotni slovenski del Alp ter dobršen del predalpskega sveta.

Za pravilno pot sledimo Knafelčevim markacijam, ki jim je dodana številka 1.

Zanimivosti na 616,4 km dolgi Slovenski planinski poti:

80 kontrolnih točk (leta 2020);

hodiš (37 dni) ali tečeš (M: 6 dni, 12 h, 58 min, Ž: 8 dni, 23 h, 26 min);

greš mimo vsaj 49 planinskih koč, 21 vrhov;

obiščeš lahko Slovenski planinski muzej, Bolnico Franjo, Škocjanske jame in druge znamenitosti in naselja.

Partizanska bolnica Franja je enkraten spomenik človečnosti, tovarištva in solidarnosti iz druge svetovne vojne. Večino časa jo je vodila zdravnica Franja Bojc Bidovec, po kateri so bolnišnico poimenovali že med vojno.

VISOKOGORJE

Slovensko visokogorje sestavljajo tri gorske skupine, ki si sledijo od zahoda proti vzhodu: Julijske Alpe ali Julijci, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Julijci so najvišja in najobsežnejša gorska skupina v Sloveniji, ki se nadaljuje tudi čez mejo v Italijo.

Julijske Alpe so najobsežnejša in najvišja gorska skupina v Sloveniji. Ležijo v severozahodni Sloveniji in v severovzhodni Italiji, ime pa so posredno dobile po Gaju Juliju Cezarju oziroma po rimski naselbini Forum Iulii, ki je ležala v bližini današnjega Čedada. So edino slovensko gorstvo, kjer višine presegajo 2600 metrov. Njihov najvišji vrh, ki je obenem tudi najvišji vrh Slovenije, je Triglav z 2864 metri.

Kamniško-Savinjske Alpe so na severu Slovenije ob meji z Avstrijo. Njihova površina na območju Slovenije je približno 900 km². Veriga je dobila ime delno po mestu Kamniku, delno pa po reki Savinji. Po vrhu Rinka poteka zgodovinska tromeja med avstro-ogrskimi vojvodinami Koroško, Kranjsko ter Štajersko.

Karavanke so gorska veriga, ki se razteza od tromeje med Slovenijo, Avstrijo in Italijo pa vse do Hrvaške. Karavanke so najdaljše slovensko gorovje. Ime Karavanke so poznali že v antiki za časa Ptolemaja. V srednjem veku so Karavanke imenovali Creines mons (Kranjsko gorovje), v 19. stoletju pa se je spet uveljavilo staro Ptolemajevo ime.

VARNO V GORAH

Najverjetneje nas ni veliko, ki bi se podali na 37 dni dolgo pot, vsaj v enem kosu ne. A tudi na krajše izlete v gore se raje ne podajmo, če nismo dovolj dobro pripravljeni, izjemno je pomembna naša kondicija, splošno počutje, ustrezna oprema in organiziranost (z načrtovanjem vnaprej). Kamor koli se bomo podali, moramo premišljeno usmerjati svoj korak in početje.

Obiskovalci gora nekaj dni pred turo spremljamo vremensko napoved za gore, upoštevamo podatke in vsa opozorila o razmerah v gorah. Izberemo poti, primerne našim psihofizičnim sposobnostim, na turi pa se prilagajamo najšibkejšemu udeležencu. S seboj imamo primerno planinsko opremo, ki smo se jo predhodno naučili uporabljati. Preverimo, ali so planinske koče odprte, ter ne uporabljamo planinskih poti, ki jih je za uporabo zaprlo planinsko društvo oziroma skrbnik planinske poti.

Odpravimo se na pot dovolj zgodaj, da nas ne preseneti tema, ko smo še v gorah, ter o svojih poteh in načrtih obvestimo bližnje. Na naših postojankah v kočah se podpišemo v vpisno knjigo in tako olajšamo delo reševalni ekipi, če bi se nam kaj pripetilo.

Za začetek pa ni treba, da bi se v gore podali sami. Lahko se vključimo v planinsko društvo in se v gore odpravimo pod vodstvom vodnika v organizirani skupini. Morda nam bodo v družbi gore še bolj všeč.

Pozor!

Marsikdo sklepa, da poleti v visokogorju ni nevarnosti za podhladitev. Vendar gorski reševalci v Sloveniji obravnavajo več primerov podhladitev poleti kot pozimi. V poletnem času, ko je v dolini 35 stopinj Celzija, je v visokogorju lahko 20 stopinj manj. Ob nevihti, vetru in dežju se temperature lahko naglo spustijo v območje ničle, tudi sodra in sneženje nista nič neobičajnega.

Velikokrat pa glavni vzrok za podhladitev v poletnem času ni le temperatura, ampak tudi slaba telesna pripravljenost, ki vodi v izčrpanost in poškodbe, zaradi katerih je oseba bolj podvržena podhladitvi.

Kako se izogniti podhladitvi?
Najpomembneje je, da se na pot dobro pripravimo.
Vprašamo se, ali smo fizično kos zastavljeni poti.
Preverimo vremensko napoved.
Poskrbimo za hidracijo in energijsko hrano.
S seboj vzamemo dodatna suha oblačila.

Normalna telesna temperatura notranjih organov je 37 do 38 stopinj Celzija. O podhladitvi govorimo, kadar temperatura pade pod 35 stopinj.

Pri blagi podhladitvi je prizadeti planinec vznemirjen in drgeta, pulz in dihanje sta pospešena. Ukrepamo tako, da ga zaščitimo pred mrazom, spodbujamo gibanje in pitje tople, lahko tudi sladke tekočine po požirkih.

POSTOJANKE NA POTI


V visokogorju in sredogorju je mnogo planinskih objektov, nekateri ponujajo več, drugi le osnovne stvari. – A le ko delujejo. Preden se podamo na izlet v gore in hribe, na spletu preverimo, ali je postojanka na naši poti odprta oziroma dostopna.

Kategorije planinskih objektov so:

planinska koča I. kategorije, II. kategorije in III. kategorije,
bivak
planinsko učno središče

Bivak je lahko začasen ali stalen objekt v naravnem planinskem okolju, ki ni oskrbovan in daje osnovno zavetje planincem – zaščito pred neugodnim vremenom (dežjem, snegom, vetrom, mrazom ...). Začasni bivak je prebivališče v steni ali na gori, kjer je gornik zaradi objektivnih ali subjektivnih razlogov prisiljen prenočevati. Stalni bivak je preprosto zavetišče, ki omogoča oddih ali prenočevanje pri daljših vzponih.

Planinsko učno središče je planinski objekt, ki nima rednega odpiralnega časa. Zaključenim skupinam, kot ste na primer šolarji v šoli v naravi, ponuja namestitev in je prilagojen izvajanju različnih usposabljanj in tečajev, predvsem s planinsko vsebino.

Planinske koče so zagotovo eden od priljubljenih delov naše poti. V planinskih kočah si bomo nabrali novih moči, v mnogih bomo zelo kakovostno in dobro jedli. Veliko planinskih koč ponuja prenočišča, sicer pa je njihov osnovni namen zagotavljanje zavetja vsem obiskovalcem, obveščanje o planinskih poteh in pomoč pri nezgodah. Za upravljanje planinske koče sta odgovorna oskrbnik koče in planinsko društvo. Poleg oskrbnika mora biti v koči tudi ustrezno število usposobljenih delavcev.


V kočah se ljudje ustavijo tudi zaradi tradicionalnih lokalnih posebnosti. Poglej video o izdelavi kulinarične posebnosti z Velike planine.

Sir trnič so po izročilu pastirji jeseni ob koncu paše podarjali svojim izbrankam kot dokaz ljubezni in zvestobe. Trniče so vedno izdelovali v paru. Pastir je enega obdržal, drugega pa podaril izvoljenki, ki je sir nato hranila tudi več let. Če je obdarovanka sir sprejela, je s tem pristala na pastirjevo dvorjenje.

AKTIVNA DOŽIVETJA

Gorski svet vabi s številnimi možnostmi za športne aktivnosti. Zimska in letna doživetja, ki jih ponuja gorski svet, privabijo številne turiste, ki si želijo aktivnega oddiha. Pohodništvo, skalno in ledno plezanje, smučanje, turno smučanje, tek na smučeh, padalstvo so le nekatere od možnosti, ki jih ponuja gorski svet. A tu se adrenalinska zabava ne konča. V zadnjem času so vedno bolj popularna adrenalinska doživetja, ki jih v gorskih središčih ponujajo številni ponudniki ter jih brez posebnega predznanja in lastne opreme lahko poskusi vsak, ki mu je tako ali drugače omogočeno športno udejstvovanje.

Soteskanje oziroma kanjoning je adrenalinska športna aktivnost, ki se odvija v kanjonih (koritih) in soteskah gorskih rek. Vključuje aktivnosti, kot so plavanje, drsenje in skakanje v tolmune ter plezanje po slapovih. Poglej kratek video.

Žična drča ali žic-drča, poznana tudi pod angleškim izrazom zip-line, je vrsta žičnice, ki deluje le z uporabo težnosti. Sestavljata jo jeklenica, napeta med dve točki pod naklonom, in škripec, na katerega je privezana oseba, ki se spušča od višje točke vpetja proti nižji. Priprava se je prvotno uporabljala v gozdarstvu, predvsem za potrebe spravila lesa iz strmih ali neprehodnih gozdov.

Hoja po vrvi oziroma highline izvira iz priljubljene rekreacije, imenovane slackline, pri kateri gre za lovljenje ravnotežja na traku, ki je napet med dvema opornima točkama – na primer drevesoma. Slackline je torej trak, napet nad tlemi, highline pa trak, napet nad globeljo na višini več tisoč metrov. Za hojo po vrvi na takšni višini bo potrebno dobro predznanje, drugače bi se ves čas zibali na vrvi – oseba je pri hoji po vrvi na takšni višini seveda zelo dobro privezana. Poglej video.

Nadaljuj