GOVORNIŠKA SPRETNOST

»Govor mora biti vaja možganov, ne pa jezika.«
(Lord Avebury)

Pomisli na kakšen nastop učitelja, trenerja ali drugega nastopajočega, ki te je posebno navdušil in se še danes dobro spomniš vsega, o čemer je govoril. Je bilo to zato, ker ti je bila tema blizu in bi ti jo lahko predstavil tudi najbolj dolgočasen gospod z večerne televizijske oddaje? Ali je bil govorec tako spreten, da ga je bilo veselje poslušati in vsrkavati, kar je imel povedati?

Kako pa ti opraviš svojo govorno vajo oziroma predstavitev naloge pred razredom? Te sošolci pozorno poslušajo? Če se še nisi učil o tehnikah govorništva in navdušuješ na odru, potem se v tebi skriva prav poseben talent. Čestitke! Če pa pripadaš tisti drugi skupini ljudi, ki se bolj s težavo prebijajo skozi svoj scenarij, potem bodo naslednje besede dobra novica zate. Dobrega govorništva se namreč z vajo in s poznavanjem tehnik naučimo in lahko postanemo pravi strokovnjaki.

V današnjem času je zelo pomembno, da imamo to znanje. To boš velikokrat spoznal na svoji poti, tako v šoli kot tudi kasneje, ko boš imel svoj poklic in boš samostojen. Vesela šola te zato tokrat vabi v raziskovanje osnov govorništva in retorike.


Nadaljuj

Poglej kratek video o tem, kako pravilno izpelješ javni nastop.



Nadaljuj

Retorika

V videu dobiš nasvet, kako pripraviš dobro predstavitev.

Retorika je veda, ki nas uči, kako si pomagamo do učinkovitega govora. Pri tem nas vodi k uporabi prepričevalnih sredstev in nas usmerja do jasne argumentacije, oblikovanja stavkov, misli … To je vsebina ali kaj.

Nikakor pa ob tem ne smemo pozabiti na kako. To je tisti del našega govornega nastopa, ki se nanaša na obliko, na govorico telesa, torej na naše gibe, poglede, mimiko, držo … in na glasovne elemente, ki so razločna izgovarjava, hitrost govora, jakost, višina in barva.

Za učinkovit govor moramo združiti vsebino in obliko povedanega ali kaj in kako. V videu si izvedel za nekaj korakov, ki ti bodo pomagali pri pripravi dobre predstavitve.

Etos

Slovenski pregovor pravi: Govor je slika duše.

Prvo prepričevalno sredstvo etos je govornikova osebnost in njegov ugled. Že v antiki so od govornika zahtevali, da je pravičen, dostojen in prijazen. Tako je še danes, najbolj cenjeni so tisti govorniki, ki so vzgojeni po etičnih načelih. Človek, ki je naklonjen občinstvu in zaupa v svoje besede, ima prepričevalno moč.

Naklonjenost občinstvu in samozavest sta povezovalna elementa med govorcem in občinstvom. Če govorec ni trdno prepričan o tistem, o čemer govori, bo tudi druge težko prepričal. Etos torej kaže prepričevalno moč v obliki in vsebini.

Zakaj je tako pomembna etika? V šoli ste se učili o diktatorskem voditelju Hitlerju. Imel je prepričevalno moč in poznal je temelje dobrega govorništva. To je izkoristil in zavedel množice, da so mu slepo sledile v kruta dejanja in pogubo.
Že Aristotel je vedel, da je treba ljudem povedati tisto, kar bi radi slišali. Seveda je treba poslušalcem pokazati naklonjenost, a se pri tem zavedati meje med pretiravanjem in iskrenostjo, med manipulacijo in etičnostjo.
Katere od naštetih lastnosti v vsebini bo imel govorec, ki bo ustrezno prepričal svoje občinstvo?

Patos

Patos, drugo prepričevalno sredstvo, je način, oblika, kako govornik naveže stik z občinstvom in kako čustveno bo govoril oziroma kakšna čustva bo pokazal občinstvu.

Torej, kako bomo občinstvo čustveno razgibali? To lahko dosežemo z jezikom, in sicer z močjo izbranih besed, pravo mero humorja in stopnjevanjem napetosti. Naš nastop lahko povežemo z zanimivo zgodbo in tako bolj privlačno predstavimo vsebino. Poleg jezika pa se patos kaže v načinu podajanja vsebine – govorita tudi naše telo in glas.

Govornik naj pri patosu upošteva:

- načelo živosti in uporablja čustveno obarvane besede,

- poudari naj vrednote,

- opiše skupni cilj, ki vrednote ohranja,

- uporablja naj dialog in vzpostavi stik s poslušalci.

Učiteljica je za razlago o onesnaževanju pripravila govor: »Se spomnite šole v naravi, ko smo se vneto pripravljali na tekmovanje v plavanju in se je Peter porezal na pločevinki, ki je ležala na obali? Vsi skupaj smo se odpravili do bolničarke, ki je oskrbela rano. K sreči ni bilo hujšega, a tekmovanje je odpadlo. Videli ste, kaj se lahko zgodi, če neodgovorno ravnamo z odpadki. Prav gotovo si vsi želimo živeti varno in zdravo, zato je pomembno, da si vsi prizadevamo za čisto okolje.«

Logos

Logos nas usmeri k razumu, naša stališča moramo dokazati, jih argumentirati.

Če patos temelji predvsem na čustvih, za logos velja ravno obratno – temelji na razumu, logiki. Občinstvo seveda poleg patosa in etosa zahteva tudi logos: govornik mora poslušalce pravilno obveščati, odpravljati zmote, morda celo spremeniti mnenje. Logos je najpomembnejši del govora in je povezan z razumskim utemeljevanjem.

Retorika ločuje med dvema vrstama sredstev prepričevanja: zunanjimi in notranjimi sredstvi prepričevanja.

Zunanja sredstva so tista, ki že obstajajo in so neodvisna od govorniške veščine. To so zakoni, pogodbe, priče, mnenja, prisege …

Notranja sredstva vključujejo logos, etos in patos. To so argumenti, ki jih »iznajdemo« oziroma nastajajo v okviru govorniške veščine, saj jih govornik pri pripravi govora sproti ustvarja in prilagaja okoliščinam govora – komu govori, kje govori in kaj govori.

Logika

Aristotel je hotel pojasniti oblike in zakonitosti pravilnega mišljenja in je razvil posebno disciplino, logiko, znotraj nje pa posebna orodja, ki nam pomagajo pravilno sklepati in dokazovati.

Sklepanje, ki se uporablja v logiki in tudi v znanosti, se imenuje silogizem. To je vrsta sklepanja, pri katerem iz dveh trditev oziroma premise izpeljemo tretjo trditev: sklep.

V logiki ima silogizem vedno popolno zgradbo: sestavljata ga dve premisi in sklep. Primer:

VIŠJA PREMISA: Vse živali so živa bitja.

NIŽJA PREMISA: Vse školjke so živali.

SKLEP: Vse školjke so živa bitja.

V retoriki pa poznamo primere, da je del pravilne zgradbe izpuščen. Zakaj? Preprosto zato, ker vsebuje izpuščena trditev ali sklep navadno nekaj zelo splošnega, nekaj, kar je vsem tako dobro znano, da tega ni treba posebej omenjati. Tako zgradbo sklepanja imenujemo entimem.

Predpostavke

Tina in Anže po treningu sedita v garderobi in čakata, da ju pridejo iskat starši. Tina načne pogovor: »Anže, sediva dovolj blizu drug drugega, zato domnevam, da me slišiš in da dovolj dobro govoriš slovensko, da me lahko razumeš, ko te nagovarjam. Domnevam tudi, da oba veva nekaj o tem, kje sva in zakaj sva tu, in da tako kot jaz tudi ti nočeš sedeti tu z menoj v tišini, ampak hočeva družabno sodelovati v pogovoru. Oba tudi veva, da smo trening končali prej in bova še nekaj časa čakala na starše, zato se mi zdi primerno, da začnem pogovor tako, da te vprašam, ali boš drugo leto nadaljeval treninge plavanja. Zato te sprašujem: Ali se boš tudi drugo leto vpisal na plavanje?«

Sami ste lahko ugotovili, da je to popolnoma nesmiselno in da se ljudje med seboj ne pogovarjajo tako. Številne informacije se nam zdijo v pogovoru samoumevne, zato jih sploh ne omenjamo, ampak so le temelj tistega, kar bi radi novega povedali. Takim informacijam pravimo PREDPOSTAVKE, postavimo jih pred tisto, o čemer želimo govoriti. So torej prvi pogoj, da se sploh lahko sporazumevamo.

Poleg predpostavk obstaja še druga skupina informacij, ki jih ne izrečemo dobesedno, a ne zato, ker bi bile splošno znane, temveč zato, ker želimo, da jih sogovorec sam dopolni in si ustvari svoje mnenje. Takšne informacije imenujemo implikacije in nastanejo med pogovorom, so rezultat pogovora.

Primer: Mačka ima 14 let. – IMPLIKACIJA – Mačka je stara.

Argumentacija

Za primer vzemimo kar najslavnejšo argumentacijo o Sokratu. Dokazati moramo, da je gospod filozof umrljiv. To je konkretna trditev in Sokrat je zelo konkretna oseba. Kako in s čim bomo podprli to trditev?

Sklep govori o Sokratu – Sokrat je umrljiv. Torej mora tudi argument govoriti o Sokratu. Tu ne potrebujemo znanstvene argumentacije, raje uberimo enostavnejšo pot in se oprimo na splošno znano resnico, da so vsi ljudje umrljivi.

Vsi ljudje so umrljivi. (splošna trditev oziroma splošni argument)
Sokrat je človek. (konkretna trditev oziroma konkreten argument)
Sokrat je umrljiv. (konkreten sklep)

Konkreten sklep smo utemeljili s konkretnim argumentom. S čim pa smo ga povezali? S splošno trditvijo, ki nam je najpogosteje ni treba niti izreči, saj jo vsi poznajo – Vsi ljudje so umrljivi.

Poznamo tri osnovna pravila, ki jih moramo upoštevati pri argumentiranju v vsakdanjem življenju. Glede na sklep, ki ga želimo utemeljiti oziroma dokazati, morajo biti argumenti:

sprejemljivi (zdijo se nam mogoči, verjetni in *resnični)

relevantni (vsebinsko so povezani s sklepom)

zadostni (vsebujejo dovolj dokazov, da podprejo sklep)

Ali lahko govor preberemo?

Lahko! Tudi to je ena izmed možnosti.

Vendar so si že stari Grki in Rimljani pomagali s t. i. mnemotehniko. Govorov namreč niso brali. Kjer so javno govorili, na primer na trgu, na sodišču ali ob svečanih priložnostih, so skoraj vedno govorili na pamet. Morate vedeti, da je branje govora veljalo za posebej neugledno, zato so se že zgodaj učili načinov, kako si zapomniti daljše govore.

Mnogo govornikov ste že poslušali. Tisti, ki so govor brali, so kar pozabili na poslušalce in so gledali samo v list. Tisti, ki so se govor naučili na pamet, pa so se pogosto zmedli in kdaj vmes tudi utihnili. Med podajanjem naučenega govora težko razmišljamo o čem drugem, kot le o tem, kaj piše na listu, s katerega smo se učili.

Morda je najbolje, če si na list zapišemo oporne točke, gesla ali pa izdelamo miselni vzorec. Tako bomo imeli pri sebi manjši list, ki nas bo vodil skozi celoten govor in nam omogočal, da sledimo načrtu ter smo v stiku z našim občinstvom.

Slovarček