ISKANJE BESED S SKULPTURO

KIPARSTVO

Kiparstvo je veja upodabljajočih umetnosti, ki deluje v treh dimenzijah. To je umetnost izražanja z volumenskimi oblikami in telesi in je lahko klesana v kamnu, rezbarjena v lesu, modelirana v glini ali odlita v različnih kovinah, zlitinah, plastičnih masah … Latinski izraz skulptura (ki pomeni klesati) ali starogrški izraz plastika (ki pomeni oblikovati) sta sopomenki za likovne stvaritve, ki jih oblikujemo s pomočjo prostora.

V marčni številki revije PIL v prilogi Vesela šola si izvedel veliko novega o kiparstvu in skulpturah. V nadaljevanju učne poti odkrij še več zanimivosti ter naberi še več jabolk znanja.


Nadaljuj

KIPARSTVO SKOZI ČAS

Zgodovina umetnosti pripoveduje o večni želji človeka po umetniškem izražanju. Kot mnoge druge umetnosti je tudi kiparska umetnost nenehno razvijala svoj likovni jezik in se odzivala na spremembe, ki jih je prinašal čas. Prve upodobitve segajo v čas ok. 30.000 let pr. n. št. do ok. 10.000 let pr. n. št., ko so zgodnji ljudje izdelovali različne prenosne predmete. Orožje je bilo pogosto okrašeno z upodobitvami plena, najverjetneje kot oblika lovske magije. Iz tega obdobja je tudi zelo nenavadna skupina zelo starih evropskih skulptur, ki jim skupno pravimo »Venerini« kipci.


Zahodna tradicija kiparstva se je začela v antični Grčiji. Prvi izraziti kiparski slog v stari Grčiji se je razvil v zgodnjem obdobju bronaste dobe, ko so bile figure marmorne in majhne. V klasični dobi so postale podobe bolj naturalistične, prikazovale so prave ljudi. Začeli so bolje razumevati človeško anatomijo in harmoničnost figur. Grčija v klasičnem obdobju velja za proizvajalko velikih mojstrovin. V srednjem veku je imelo gotsko kiparstvo zlasti religiozen pomen. Oživitev klasičnih modelov v renesansi je prinesla znane kipe, kot je Michelangelov David. Modernistično kiparstvo pa se je odmaknilo od tradicionalnih postopkov in poudarkov pri upodabljanju človeškega telesa. Z modernizmom v kiparstvo vstopa popolna svoboda materialov in procesa.


Klikni naprej in vstopi v svet kiparstva!



Nadaljuj

TEHNIKE


Postopek oziroma tehnika kiparskega oblikovanja je v bistvuodvzemanje snovi (primer klesanje, rezbarjenje), dodajanje snovi (ulivanje – bron, svinec, kositer ...) ali modeliranje gnetljivih materialov (glina, vosek, plastelin, umetne mase ...).
Poglej dva videa in razmisli, katera tehnika je bila uporabljena pri izdelavi skulptur.

Video 1

Video 2

Nadaljuj

MATERIALI IN TEHNIKE

Kiparji svoje skulpture najpogosteje izdelujejo s klesanjem v kamnu, z rezbarjenjem v lesu, slonovini, v mehkih kamninah, z ulivanjem kovin in plastičnih materialov, z modeliranjem v glini, porcelanu, vosku, mavcu, plastelinu, z varjenjem oziroma spajkanjem kovine, s sestavljanjem v naravnih (les, zemlja, vlakna) in umetnih materialih.


V kiparstvu poznamo tehnike:
- odvzemanja (klesanje, rezbarjenje, rezanje, brušenje ...)
- dodajanja (lepljenje, varjenje, sestavljanje, zlaganje ...)
- dodajanja in odvzemanja (modeliranje v naravnih materialih ali s CAD-programi za računalniško vizualiziranje predmetov …)
- razmnoževanja (odlivanje, sintranje, tiskanje s 3D-tiskalniki …)
- krivljenja (zvijanje, tolčenje …)


Poznamo tradicionalne in moderne materiale. Tradicionalni materiali so tisti, ki jih po večini najdemo v naravi in so jih kiparji uporabljali že dolgo časa, med modernimi pa so tisti, ki so se uveljavili šele pozneje (na primer porcelan). Danes kiparji uporabljajo gradiva, ki jih še pred kakšnim desetletjem niti ni bilo na trgu. Da bi kipar iz skice napravil najboljši izdelek, kiparske tehnike zahtevajo tudi različno orodje. Pri tradicionalnih tehnikah najpogosteje govorimo o odvzemanju, modeliranju in dodajanju.

Pri tehnikah oblikovanja snovi, kjer kipar modelira zamišljeni kip, obstaja možnost, da umetnik še kaj spreminja ali popravlja.

Pri tehnikah odvzemanja, kjer kipar iz kamnitega ali lesenega bloka izdeluje obliko, pa bistvene spremembe pravzaprav niso mogoče.

Ko pomislimo na velikega umetnika Pabla Picassa, najprej pomislimo na njegove slikarske stvaritve, pa vendar je bil Picasso tudi zelo inovativen kipar, ki je izumljal nove sloge, s katerimi je postavil nove mejnike ustvarjanja, takšna je na primer skulptura Bikova glava, ki jo je sestavil iz odpadnih kosov serijskih elementov dvokolesa. Njegovo delo obsega več kot 15.000 slik, grafik in plastik.

VENERINI KIPCI

Venerini kipci so skupina zelo starih evropskih skulptur. Izvirajo iz obdobja paleolitika (ok. 35.000–8000 pr. n. št.). Večina figuric predstavlja gole ženske z bujnimi oblinami. Njihov namen nam ni znan, nekateri arheologi menijo, da obilne postave predstavljajo simbole plodnosti.

Na najdiščih od Francije do Rusije so našli že več kot sto takih figuric. Na splošno so figurice brez obraznih detajlov in imajo majhne noge in roke – pri willendorfski figurici, ki je najbolj znana med njimi, so roke, ki počivajo na prsih, komaj opazne. Ker kipci ne stojijo samostojno, arheologi predvidevajo, da so bili zasnovani za držanje v roki.

Willendorfska Venera je poimenovana po avstrijski vasi, kjer so jo odkrili med gradnjo železnice. Izklesana je iz majhnega kamna in obarvana z rdečo okro, v višino meri 11 cm. Figurico hranijo v Naravoslovno-zgodovinskem muzeju na Dunaju. Na ogled za javnost je kopija figurice.

V obdobju paleolitika so ljudje živeli v jamah, ukvarjali so se z lovom in nabiralništvom. Nastajala je delitev med spoloma – moški so se ukvarjali z lovom, ženske pa z nabiralništvom, ognjem in otroki. Pomembnejšo vlogo v družbi so imele ženske.

Neka skupina raziskovalcev trdi, da je te figurice mogoče razumeti glede na podnebne in okoljske spremembe, ki so jih evropski lovci in nabiralci doživljali v ledeni dobi. To je bil čas, ko so bile temperature pod ničlo, ledene plošče so bile vse obsežnejše, ljudje in živali pa so zato stradali. Zagovarjajo teorijo, da naj bi bile figurice namenjene izboljšanju preživetja v lovsko-nabiralniški skupnosti. Figurice naj bi predstavljale ideal za ženske; na primer debelost je med nosečnostjo pomagala zagotoviti preživetje, ko so se pojavila obdobja hudega pomanjkanja hrane.
V paleolitiku so živeli v jamah in se ukvarjali z lovom in nabiralništvom. Zaradi varnosti in večjega uspeha pri lovu so se lovci združevali v horde, trope in črede. Uporabljali so preprosto kamnito orodje, ki so ga naredili tako, da se je prilegalo obliki pesti.

Levji človek iz jame Hohlenstein Stadel

Slonokoščena skulptura, ki velja za najstarejši znani nesporni primer figuralne umetnosti, je bila sprva označena kot moška figura, nato pa se je pojavila teorija, da gre za žensko z glavo samice evropskega jamskega leva. Figurica ima dve najpogostejši poimenovanji levji človek in levja ženska, pogosto pa jo imenujejo tudi figurina z levjo glavo.

Kipec levji človek naj bi bil star okoli 40.000 let, to so znanstveniki določili s karbonsko datacijo materiala iz istega sloja, v katerem je bil kipec najden. Figurica je izklesana s kremenovim nožem iz kosti mamuta.

Koščke figurice so našli leta 1939 v jami z imenom Stadel-Höhle pri Hohlensteinu v dolini Lonetal v Nemčiji. A za nadaljnje raziskave ni bilo časa, takrat je že divjala druga svetovna vojna. Na odkrite koščke so pozabili in vse skupaj spet začeli odkrivati čez dolgih 30 let. Prva rekonstrukcija je pokazala humanoidno figuro brez glave. Še nekaj let kasneje so odkrili dodatni del figurice. Figurica je dobila končno podobo, ki je trenutno na ogled v muzeju v Ulmu.

Hibridi so mitološka bitja, sestavljena iz delov človeškega telesa in delov živali. Ločimo delno človeške hibride (takšne so na primer morske deklice) in nečloveške hibride – kombinacija dveh ali več živalskih vrst, kot je grifin. Grifin je bitje, ki je pol lev in pol orel: ima levje telo, rep in zadnje noge ter orlovo glavo, peruti in kremplje na prednjih nogah.

Levji mož predstavlja zoomorfno figuro oziroma obliko, saj so v upodobitev vključene lastnosti živali, prenesene na človeka. Skulpturo pa lahko obenem razlagamo tudi kot počlovečenje oz. prenašanje človeških lastnosti na žival, to imenujemo:

EGIPČANSKO KIPARSTVO

Egipčani so bili pravi mojstri v umetnosti, in kot vemo, so za seboj pustili bogato dediščino. Veliko umetnin je zagotovo še neodkritih, že odkrite umetnine pa s seboj prinašajo ogromno skrivnosti, ki jih arheologi, zgodovinarji in drugi strokovnjaki skušajo odkriti. V ožjem smislu se starodavna egipčanska umetnost nanaša na 2. in 3. dinastijo (od okoli leta 3000 pr. n. št. do 2. stoletja).

Zanimivo je, da Evropski parlament deluje na treh koncih. Razlogi za to so predvsem zgodovinski in ker enostavno ni bilo pravega soglasja. Torej, če se želite sestati z evropskim poslancem, se morate vedno jasno dogovoriti, kje bo srečanje. Lahko sklepate, da boste parlamentarca našli na uradnem sedežu ustanove, in boste šele tam ugotovili, da vas sogovornik čaka v Bruslju ali v Luksembourgu.

Poglej zanimivo reportažo iz Egipta.

Stari Egipčani so zelo strogo sledili predpisom, kakšen mora biti videz vsakega egiptovskega boga. Na primer: bog neba Hor ima sokoljo glavo, bog pogrebnih obredov Anubis pa glavo šakala. Umetniška dela so skladna s temi predpisi, ki so se jih strogo držali več kot tri tisoč let, saj se je videz kipov zelo malo spremenil.

KITAJSKA

Tako kot pri Egipčanih je tudi mnogo najstarejših kitajskih umetnin izkopanih iz grobov. Najbolj misteriozna je grobnica prvega kitajskega cesarja Čin Ši Huanga (Qin Shi Huang). Kot njegovo posmrtno spremstvo so izdelali več tisoč glinenih vojščakov.

Vojska iz gline ali vojska iz terakote je oblika pogrebne umetnosti, pokopane skupaj s cesarjem, da bi ga zaščitili v njegovem posmrtnem življenju. Po zadnjih podatkih naj bi bilo v treh jamah odkritih več kot 8000 vojakov, 130 vozov s 520 konji in 150 konj konjenice. Figure so v naravni velikosti, običajno so visoke od 175 cm do približno 200 cm. Po višini in uniformi se razlikujejo glede na uvrstitev. Sprva naj bi veljalo prepričanje, da ima vsaka figura drugačen obraz in naj bi bile figure narejene po resničnih vojakih, a so znanstveniki odkrili, da gre za 10 osnovnih kalupov glave, ki so jim bile kasneje dodane osebne obrazne značilnosti, da so videti različne.

Glinene figure so postavili v jame po natančni vojaški sestavi glede na čin in dolžnost. Tam so oklepna pehota, konjeniki, ki nosijo škatlaste klobuke, vozniki vozov, vozniki s kopjem, klečeči samostrelci in lokostrelci, stoječi lokostrelci, pa tudi generali in drugi častniki nižjega ranga.

Večina figur je imela pravo orožje, da bi še bolj poudarili njihov realizem. Večino orožja so izropali kmalu po postavitvi vojske. Kljub temu je bilo najdenih več kot 40.000 bronastih kosov orožja, vključno z meči, bodali, sulicami, kopji, bojnimi sekirami, ščiti, samostreli in sprožilci samostrelov.

Prvotno so bile figure poslikane z mletimi dragimi kamni, močno žganimi kostmi (bela), pigmenti železovega oksida (temno rdeča), cinabaritom (rdeča), malahitom (zelena), azuritom (modra), ogljem (črna) in drugimi. Barvni laki in posamezne poteze obraza so figuram dali realističen videz. Grobnica, ki je velika kot nogometno igrišče, ostaja zaprta, saj se je po izkopu glinene vojske barvana površina, prisotna na nekaterih figurah iz terakote, začela luščiti in bledeti. Lak, ki pokriva barvo, se lahko v petnajstih sekundah zvije, ko je izpostavljen suhemu zraku, in se lahko odlepi v samo štirih minutah.

GRČIJA


Grška kultura je dosegla nove vrhunce v klasičnem obdobju (480 in 323 pr. n. št.), ko je zmaga nad Perzijci v deželo prinesla blaginjo, varnost in samozavest. Narodna in državljanska zavest se je okrepila. Zakoreninila se je demokracija, zlasti v Atenah je cvetela književnost, uveljavila se je filozofija. To novo razpoloženje v Grčiji je utelešal Partenon (na sliki), ki so ga krasili veličastni kipi grških zmagoslavij.

V vizualni umetnosti so kiparji razvili dobro poznavanje zgradbe telesa in gibanja. Zlitje realizma (kakšno je telo) in ideala (kakšno je telo v najboljši formi) se je izražalo v umetninah. To je še najbolje pokazal Poliklet, starogrški kipar iz Argosa, ki je prikazoval kontrast napetih mišic enega uda v nasprotju s sproščeno držo drugega. Vendar pa se klasični kiparji niso zadovoljili samo z natančnostjo v zgradbi telesa: njihova predstava prave lepote je vključevala tudi spokojno plemenitost izraza, zato kipe navadnih smrtnikov s težavo razlikujemo od upodobitev bogov.

Med največje kiparje tistega časa štejemo atenskega kiparja Mirona, ki je slovel po realizmu in upodabljanju športnikov – postav v gibanju. Delal je izključno v bronu. Naredil je nekaj kipov bogov in junakov, a so mu slavo prinesle prav upodobitve postav v gibanju.

Med najbolj znanimi Mironovimi deli je Metalec diska, ki je prikazan v trenutku, ko bo vrgel disk. Trenutek, ki je ujet v kipu, je zgled ritma, skladnosti in ravnovesja. Metalec je gol, kot so bili vedno grški atleti. V originalu se ni ohranil, obstajajo pa rimske kopije v marmorju in tudi redke manjše različice v bronu, saj je bil bron zelo drag.

Na zgodnjo rimsko umetnost je močno vplivala umetnost Grčije. Do 2. stoletja pr. n. št. so bili kiparji, ki so delali v Rimu, v osvajanjih zasužnjeni Grki, katerih imena skoraj niso zabeležena. Tudi veliko grških kipov je bilo uvoženih v Rim, bodisi kot plen, rezultat izsiljevanja ali trgovanja. Z njimi so bili pogosto okrašeni rimski templji.

A prav zaradi obsedenosti Rimljanov z grško umetnostjo se je veliko del ohranilo (tudi kot kopije) in arheološka izkopavanja v Pompejih in Herkulaneumu so prispevala, da se je v Angliji, Franciji in Italiji uveljavil nov pogled na antiko, ki se je razširil po Evropi in novem svetu.

KAM PO ZNANJE?

Tudi tebe zanima umetnost, imaš talent in bi rad sam postal umetnik?
Tega ti vsekakor ni treba vedeti zdaj. Do takrat, ko se bo treba odločiti, imaš seveda še ogrooooooomno časa, in ta čas je namenjen temu, da preizkušaš, kaj vse te še zanima, in počasi ugotavljaš, v katero smer si želiš v prihodnosti. Pa tudi zelo pomembno je, da razvijaš svoje talente in veščine. Če se morda odločiš za umetnost, spodaj poglej, kje si boš lahko nabral znanje za svojo umetniško pot.

Akademija za likovno umetnost in oblikovanje

Je vodilna univerzitetna izobraževalna ustanova na področju likovne umetnosti, restavratorstva in oblikovanja v Sloveniji. UL ALUO izobražuje kritično misleče ustvarjalce, ki bodo usposobljeni za samostojno ustvarjanje in vodenje različnih nalog na področju umetnosti, oblikovanja, znanosti in tudi podjetništva.

Študentje izbirajo med smermi študija:
- Slikarstvo
- Kiparstvo
- Konzerviranje in restavriranje likovnih del
- Industrijsko in unikatno oblikovanje
- Oblikovanje vizualnih umetnosti
- Oblikovanje vizualnih komunikacij

Nadaljuj

Bravo, uspešno si prispel/a do cilja učne poti!

Zaupaj nam svoje podatke in se poteguj za knjižno nagrado. Žrebanje nagrajencev za januarsko učno pot bo 7. aprila 2022, imena nagrajencev bodo objavljena na naši spletni strani - novice za mulce.

Sledi nam tudi na facebooku.

Ime: *
Priimek: *
E-mail: *
Osnovna šola:
Razred:

* obvezen podatek

Ponovno od začetka