Lutkovno gledališče od začetkov do danes

»Ste vsi tukaj?« se zasliši glas z gledališkega odra. Otroke v dvorani nagovarja lik z imenom Pavliha. Pavliha ima dolg nos in širokokrajni klobuk. Njegovi gibi se nič kaj dosti ne spreminjajo, saj je brez nog in trupa. In tudi na obrazu ima vedno enak širok nasmeh, ne glede na situacijo, v kateri se znajde. Enako se reži, pa naj se sreča z grozo ali pa z veseljem in lepoto. Vendar svoja občutja in čustva vedno pokaže; to naredi z glasom. No, seveda vemo, da sama lutka ne govori, pač pa ji glas posodi lutkar. Občinstvo v gledališču to dobro ve, pa vendar se gledalci vživijo in uživajo v predstavi, z likom se celo pogovarjajo. Spoznajmo lutko, ki spodbuja našo ustvarjalnost in je pomemben del komunikacije z umetnostjo.



Nadaljuj

Lutkovna predstava

Ogledal si si posnetek lutkovne predstave o dobroti skromnega peka Mišmaša, ki revnim in otrokom daje kruh tudi zastonj. V tiskani izdaji Vesele šole si prebral, kako lutkovna predstava nastane: pisatelj napiše besedilo, gledališki dramaturg ga predlaga umetniškemu vodji ustanove. Skupaj se posvetujeta, za kaj bo to besedilo primerno in komu bo namenjeno. K sodelovanju povabita režiserja, ki bi to besedilo postavil na oder. Režiser predlaga likovnega umetnika, ki bo narisal skice za lutke, scenograf pa za sceno.

Oblika človekovega ustvarjalnega izražanja

Lutkarstvo je gledališka zvrst, pri kateri lutka postane scensko bitje, ki ga oživlja igralec. Je ena najstarejših oblik človekovega ustvarjalnega izražanja. Poznajo ga vse kulture že od pradavnine. Že v 11. stoletju pred našim štetjem je obstajalo na indonezijskih otokih, znano je bilo pri starih Egipčanih, Grkih in Rimljanih. Lutkarstvo ima tudi v Sloveniji bogato tradicijo, pa čeprav je pri nas dejavno šele dobro stoletje.

Zgodnji začetki

Zvečer, ko tik pred spanjem prižgeš luč, lahko s svojimi prsti ustvariš sence in jih preslikaš na stene sobe ter prirediš svojo predstavo. Tako si je tudi jamski človek krajšal večere v svojih bivališčih. Plamen je slikal zanimive podobe na stene bivališča, preprosta predstava pa je zabavala in tudi strašila gledalce.

Gledališče senc je zagotovo najstarejša oblika človekovega ustvarjalnega izražanja. Najdalj v zgodovino lahko sledimo senčnemu gledališču na indonezijskih otokih, za katero trdijo, da se je razvilo med letom 1200 do 500 pred našim štetjem.

Indonezijski lutkar dalang, še danes igra predstave iz slavnih staroindijskih epov Mahabharata in Ramajana, ki govorita o borbi dobrega in zla, kakor jo doživljajo ljudje in bogovi.

Javanke

Lutke na palici so zelo raznolike – lahko so povsem enostavne, izdelane iz kuhalnice, ali bolj dodelane in bolj premične. Take so tudi lutke na indonezijskem otoku Java in jih tako imenujemo tudi javanke.

Javanka je sredi prejšnjega stoletja prevladala na vseh večjih lutkovnih odrih po Evropi. Tudi naša gledališča se ji niso mogla upreti, ponekod je celo izpodrinila druge oblike lutkovnega gledališča.

Marioneta

Beseda marioneta je francoskega izvora, nastala iz imena Marion (Marija). V 9. stoletju se je razvila tradicija uprizarjanja biblijskih zgodb, v igrah pa je nastopala »mala Marija« oziroma »Marionnette«. Francozi to besedo uporabljajo za poimenovanje vseh lutk, pri nas pa marioneta rečemo tisti lutki, ki je vodena od zgoraj po nitih.

Marionete so nastale daleč v preteklosti. Morda so celo najbolj znana vrsta lutk, saj jih najdemo pri pradavnih narodih vseh celin. Že Platon, grški filozof, je trdil, da je človek marioneta v rokah bogov, njegove strasti pa niti, ki jih vodijo bogovi.

Marionete na žici

Marionete na žici so sestre marionet na nitih. Njihov izvor sega v čas starih Rimljanov, zgodbe, v katerih nastopajo, so polne kraljev, vitezov in šaljivcev, kot je bila navada na dvorih. Marionete na žici se od svojih sester na nitih razlikujejo po načinu upravljanja z lutko. Glavna vodilna žica omogoča neposredno obvladovanje lutke, bolj natančno kot pa lutka na niti. Lutka na niti na odru bolj ali manj »lebdi«, lutka na žici pa krepko stoji na tleh. Takšno poudarjeno in sunkovito gibanje je ravno pravšnje za uprizoritev junakov, ki na odru vihtijo svoje meče.

Vodne lutke

Ali veš, da obstajajo tudi lutkovne predstave v vodi? Vodno lutkarstvo je starodavna veščina, ki je tesno povezana s podeželsko kulturo pridelovalcev riža in je danes pomemben del kulturne dediščine Vietnama.

Prve predstave so se dogajale na gladini riževih polj, kjer so si kmetje krajšali čas z živahno ustvarjalnostjo in domišljijo. Iz kratkočasnih iger so postopoma nastajale prave predstave in vaščani so se z njimi radi poveselili ob koncu napornih tednov po žetvi riža.

Te zelo izrazne lutke so pripovedovale zgodbe iz vsakdanjega kmečkega življenja ali opisovale zgodovinske dogodke ter ljudske legende. Predstave so kmetje pripravljali tudi za verska slavja ali ob drugih pomembnih priložnostih. Ugotovili so, da je voda lahko odlično sredstvo za lutkarske predstave tudi zaradi zanimivih učinkov, kot so valovi, škropljenje in odsev lutk na vodni gladini.

Lutkovni junaki

Si si že kdaj ogledal lutkovno predstavo? Se spomniš kakšnega glavnega junaka? Kakšen se ti je zdel? Je bil navihan, razigran, vesel, hudoben? Si ga poznal že iz knjige?

Lutke pri nas

Oče slovenskega lutkarstva je slikar Milan Klemenčič. Na svojih študijskih poteh je pogosto zahajal v lutkovna in druga gledališča. To ga je tako prevzelo, da je gledališče leta 1910 predstavil slovenski javnosti. Vse lutke je izdelal sam in to so bile prve »domače« slovenske lutke. Pred tem so bile lutke na naša tla prinesene od drugod. Milan Klemenčič je prve lutkovne predstave igral kar pri sebi doma v Šturjah pri Ajdovščini. Dvorana je bila domača dnevna soba, za prizorišče uporabljal odrček z odprtino 40 x 23 cm, na katerem so v soju majhnih petrolejk poplesavale 10-centimetrske lutke.

Srečajmo se z lutko

Že veš, da imamo v Sloveniji vsako drugo leto lutkovni festival? Mednarodni festival LUTKE poteka v Ljubljani in gosti izbor kakovostnih lutkovnih predstav za otroke in odrasle z vsega sveta.

Zaradi svoje kakovosti je festival priznan tudi širše. Organizira ga Lutkovno gledališče Ljubljana, osrednja slovenska lutkovna ustanova.

Letošnji mednarodni lutkovni festival Lutke 2018 bo med 12. in 16. septembrom potekal na različnih prizoriščih Lutkovnega gledališča Ljubljana, na Velikem odru, Malem odru, Odru pod zvezdami, Šentjakobskem odru, v Kulturnici in Tunelu, na Ljubljanskem gradu in v Stari mestni elektrarni.

Kulturna dediščina

Lutke in njihove ustvarjalce lahko čisto od blizu spoznaš v Lutkovnem muzeju na Ljubljanskem gradu. Več boš izvedel, če slediš tej povezavi.

Lutkarstvo ima velik pomen za slovensko kulturo in je pomemben del naše kulturne dediščine. V poklon našim velikim lutkarskim umetnikom in več kot stoletju dolgi tradiciji je Lutkovno gledališče Ljubljana konec maja 2015 v sodelovanju z Ljubljanskim gradom odprlo lutkovni muzej.

Muzej hrani obsežno zbirko predmetov iz slovenske lutkovne zgodovine. Poleg lutk boste v zbirki lahko videli tudi scenske elemente, tehnične skice, arhivske dokumente ter se celo preizkusili v lutkarskih veščinah. Udeležite se lahko tudi ustvarjalnih delavnic in pedagoških programov.