ODKRIVANJE NOVEGA SVETA

DOBA RAZISKOVANJA

Za dobo raziskovanja sveta velja obdobje med letoma 1488 in 1597, ko so se Evropejci podali na morje in začeli svet odkrivati z ladjami. Na raziskovalne odprave so odhajali izključno moški, ker je v tem obdobju veljala močna neenakost med spoloma, to za ženske ni bilo primerno. Potovanja so bila večinoma zelo nevarna, saj nihče ni vedel, kakšne pasti jih čakajo na neznani morski poti. Nevarni tokovi, skrite čeri, neurja so le ene od teh. Raziskovalci, ki so vse ovire premagali in se srečno vrnili v domovino, so s seboj prinašali zlato, srebro, nove, do takrat še neznane rastline in živali in drugo bogastvo, da so se domačinom kar iskrile oči od navdušenja. Prav gotovo je zato vsak, ki je bil priča tem zakladom in razburljivim zgodbam raziskovalcev, sanjal o lastni raziskovalni odpravi in večni slavi. Nekaterim so se sanje uresničile in v tokratni Veseli šoli bomo izvedeli veliko o njihovih poteh.

V reviji PIL, v oktobrski prilogi Vesela šola si izvedel veliko novega o raziskovanju Novega sveta. V nadaljevanju učne poti pa odkrij še druge zanimivosti in naberi še več jabolk znanja.





Nadaljuj

VELIKA ODKRITJA


Dobo raziskovanja sveta imenujemo tudi doba odkritij in je ohlapen izraz za obdobje evropske zgodovine, v katerem so se obsežna čezmorska raziskovanja izkazala kot velik prispevek k evropski kulturi in prinesla začetek globalizacije. Z vidika mnogih Neevropejcev je dobo odkritij zaznamoval prihod napadalcev z neznanih celin. Odpiranje sveta Evropejcem je namreč privedlo do številnih smrti domorodcev, suženjstva in prisilnih selitev.


Nadaljuj

FILMSKA INDUSTRIJA

Kevin Costner je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja režiral film Pleše z volkovi (Dances with Wolves). Mnogi nazadnjaški Američani so zapuščali dvorano, ker se niso mogli sprijazniti z resnico, ki jo je prikazal Costner. Konec koncev Amerika še vedno časti narodnega junaka Williama Codyja – Buffalo Billa. Povejmo samo, da je omenjeni gospod s ponosom vedno pripovedoval (nastopal je celo v potujoči predstavi, ki jo je občudovala vsa država), da je svetovni rekorder v številu pobitih bizonov in pobitih Indijancev.

Kratek napovednik za omenjeni film si lahko ogledaš tukaj.

In ne pozabimo – nemški pisatelj Karl May je že mnogo prej v znameniti trilogiji z naslovom Vinetou staroselce pošteno prikazal kot ljudi, ki so samo branili, kar jim je pomenilo največ (in kar tudi nam vsem pomeni največ!) – svojo zemljo in svoj način življenja.

Nadaljuj

Buffalo Bill

Gotovo si že slišal za otroško igro kavbojci in Indijanci, ki je bila včasih zelo priljubljena med otroki z vsega sveta, k priljubljenosti igre je zagotovo prispeval legendarni Buffalo Bill, ki je kraljeval na Divjem zahodu. William Frederick Cody se je rodil v ameriški zvezni državi Iowa leta 1846. Svoje pustolovsko življenje je začel pri štirinajstih letih, ko se je zaposlil kot kurir na konju. Kasneje je službo zapustil in se posvetil lovu na bizone, kjer je dobil svoj slavni vzdevek Buffalo Bill.

Svetovno slavo je le še razširil, ko je kot vojaški izvidnik sodeloval v bojih z Indijanci. Sloves pustolovca, ki se ne meni za nevarnost, se je hitro razširil po Ameriki in vse do Evrope.

V starosti je začel igrati v predstavah, na katerih je pripovedoval lastne, sicer napihnjene, pustolovščine. Ustvaril je ravno pravšnjo mešanico pripovedi in ideologije. Širil je mit o neustrašni Ameriki. Mit, ki v marsičem obstaja še danes. Predstave so postale prava uspešnica in Buffalo Bill je prišel tudi v Evropo. Leta 1906 je na dveh predstavah nastopil celo v Ljubljani.

Divji zahod je beli človek osvajal na zelo krute načine: kraja zemlje, ropanje zlata, načrtno pobijanje bizonov samo za dobiček od prodaje kož, prvotnim prebivalcem pa so pomenili preživetje, navajanje na alkohol, prinašanje bolezni, pobijanje in spodbujanje sporov med plemeni ...

Prvotnim prebivalcem Amerike oziroma ameriškim staroselcem je Krištof Kolumb leta 1492 po odkritju Amerike nadel ime Indijanci, saj so pomorščaki mislili, da so obpluli svet in prišli v Indijo.

V mnogih predelih Amerike je izraz Indijanec večinoma nesprejemljiv in celo žaljiv, uporablja se izraz prva ljudstva (First People) ali ameriški domorodci (Native Americans). Izraz velja za vsa ljudstva, ki so živela v Ameriki pred prihodom Evropejcev.

PRVA RAZISKOVANJA

Raziskovanje sveta po morju ima svoje začetke daleč daleč pred tako imenovano dobo raziskovanja. Pojdimo nekoliko nazaj, v 4. stol. pr. n. št., v starogrško kolonijo, ki je danes Marseilles v Franciji, kjer so uporabljali veliko predmetov (orožje, lonce …) iz kositra. To je bil tudi dom starogrškega raziskovalca Piteja. Iskal je načine, kako bi kovino za predmete, ki jih uporabljajo v njegovi domovini, najlažje pripeljal domov. Odplul je proti severu in obiskal otoke, kjer so ljudje kopali globoko v zemlji in iskali kovino.

Pozneje je pisal o svojih potovanjih, a se dosti teh zapisov ni ohranilo. Precejšen del tega, kar so stari Grki vedeli o severni Evropi, je bila Pitejeva zasluga.

V obdobju od leta 970 do leta 1020 so raziskovanje prevzeli veliki bojevniki Vikingi. Njihove zgodbe poznamo iz islandskih sag, v katerih se prepletajo zgodovina in izmišljene zgodbe. O Vikingih smo v sezoni 2020/2021 govorili tudi pri Veseli šoli in jih bolje spoznali. Izvedeli smo, da so ravno Vikingi prvi stopili na severnoameriško ozemlje. Nekje, kjer je danes Kanada, so našli vinsko trto in se razveselili, da bodo lahko iz nje delali vino.

Pokrajino so poimenovali Vinlandija ali »vinska dežela«.

VLOGA KITAJCEV

Kitajci so pred 2300 leti ugotovili, da se namagnetena kovina vedno obrne v isto smer, in takrat si najbrž niso predstavljali, da bo ta ugotovitev raziskovalcem omogočila odkritje neznanih območij Zemlje, kar bo povzročilo velike migracije ljudi in globlje razumevanje planeta. Izumljen je bil kompas – in tako so Kitajci bistveno prispevali k odkrivanju sveta.
Ljudje so že pred dva tisoč leti vedeli, da se namagneteni kosi kovine na podlagi, ki ne ustvarja trenja, vedno obrnejo v isto smer. Od tega spoznanja do uporabe v navigaciji je preteklo še precej vode. Kitajci so prvi preprosti kompas uporabljali kot pripomoček za razporejanje predmetov v hiši v skladu z njihovo tradicionalno metodo feng šui. V skledo z vodo so položili izdolben kos lesa, v katerega so namestili kos kovine v obliki žlice. Širši konec kosa kovine so namagnetili s kamnom iz magnetita.

Šele v 8. stoletju so sestavili prvi pravi magnetni kompas, tako da so oblikovali tanjšo iglo, katere konec je vedno kazal proti jugu. Ugotovili so, da je mogoče s to preprosto napravo obdržati isto smer tudi v megli in temi. V naslednjih dvesto letih so ga kot običajen del navigacijskih pripomočkov začeli uporabljati pomorščaki.

Arabski trgovci so v 10. stoletju magnetni kompas čez morje ponesli do Evrope. Evropejci so hitro prepoznali prednosti skrivnostne naprave. Kompas je v Sredozemlju v začetku srednjega veka postal obvezna oprema navigacijske opreme na ladjah, ki so se podajale na daljše trgovske poti. Pomorščaki, ki se niso prav dosti ukvarjali z vprašanjem, kako kompas deluje, so ugotovili, da se namagnetena igla sčasoma razmagneti, zato so jo občasno namagnetili s kosom magnetita.

V naravi lahko magneti nastanejo, ko v skalo, bogato z železovim oksidom – magnetitom Fe3O4, udari strela. Takrat stečejo močni električni tokovi, ki namagnetijo magnetit.

JADRNICA

Zvezdni trenutek raziskovanja je nastopil v 15. in 16. stoletju, ko so novi izumi (npr. kompas in velike jadrnice) omogočili, da se je človek iz Evrope podal v odkrivanje sveta onkraj širnega morja.

Portugalci so za plovbo ob zahodni afriški obali in po Atlantiku najprej uporabljali karake, ki so bile umetnine srednjeveškega ladjedelstva. Karake so bile zelo velike jadrnice z velikimi križnimi jadri, zato mnogokrat niso bile dovolj vodljive za plovbo ob obali in po nevarnih in neznanih vodah.

Nato pa so v Sredozemlju napravili karavelo, lahko vodljivo jadrnico, ki je kmalu postala najbolj priljubljeno plovilo portugalskih pomorščakov. Karavela je bila dovolj majhna, da je lahko plula v plitvih vodah in po rekah v notranjosti celine. Karavele so bile idealne za raziskovanje, vendar premajhne za trgovanje - za to so bile primernejše večje karake.

Takšne ladje je dobil Krištof Kolumb, ko se je 3. avgusta leta 1492 odpravil na pot v Ameriko. Njegova poveljniška ladja je bila karaka, Pinta in Niña pa sta bili malo večji karaveli. Replika Kolumbove karavele je zasidrana v barcelonskem pristanišču, blizu veličastnega kipa Cristobalu Colonu, kot so Španci rekli Kolumbu. Admiral na visokem podstavku z iztegnjeno roko kaže proti Ameriki. Morda prav zato veliko ljudi misli, da je Kolumb na svojo slavno pot izplul iz Barcelone.

POTOVANJE DO AMERIKE

Krištof Kolumb se je na prvo odpravo v novi svet podal s tremi ladjami – Pinto, Niño in Santa Mario. Slednja je bila najpomembnejša oziroma poveljniška ladja, na kateri je plul vodja odprave Kolumb. To so bile rabljene trgovske ladje, ki jih je Kolumb dobil od španskega dvora.

Na krovu ni bilo nobenega udobja, mornarji so morali spati na tleh. Dno ladje je bilo obloženo s kamni, da je bila ladja stabilna in pokončna. V podpalubju je bilo ladijsko skladišče, kjer so hranili konzervirano in suho hrano, kot je na primer prepečenec; mornarji so ga pomakali v kavo ali ga skuhali, da se je zmehčal. Velikokrat so se v njem zaredili črvi, a so ga lačni mornarji vseeno pojedli. Nasoljeno meso je bil pomemben vir beljakovin, govedino in svinjino so prekrili s soljo, da se meso ne bi pokvarilo. Glavno živilo pa so bile posušene stročnice, velikokrat so jedli lečino obaro in kuhan fižol.

Ker je bilo zelo pomembno, da mornarji čim prej zagledajo kakšno nevarnost ali še bolje – kopno, so se izmenjavali na opazovalnici, ki je bila pritrjena na glavnem jamboru. Opazovalnico so imenovali »vranje gnezdo«.

Večina članov posadke so bili Andaluzijci, nekaj mož pa je bilo od drugod. Skupaj z njimi so potovali tudi štirje kaznjenci: zdravnik, kirurg, pisar in prevajalec, ki je govoril hebrejsko in arabsko.

KAM PA ZDAJ?

Globoko morje: Več kot 80 % svetovnih oceanov je nepopisanih. Globokomorsko raziskovanje je namreč izjemno težavno, nevarno in zelo drago. Ljudje so Marijanski jarek, najgloblji del oceana, s plovilom Deepsea Challanger dosegli šele leta 2012.

Skrivnostne jame: Nekaj največjih jam na svetu je bilo odkritih šele pred kratkim, zato ni čudno, da znanstveniki verjamejo, da je na našem planetu neodkritih še več jamskih sistemov. Največjo jamo na svetu Son Doong so v Vietnamu odkrili šele leta 2009. Prvi je na vhod v jamo v odročnem delu vietnamske džungle že leta 1991 naletel domačin Ho Khanh, a sam ni upal naprej. Nato v džungli skoraj 20 let ni več našel vhoda. Kratek posnetek jame si lahko ogledaš tukaj.

Gosta džungla: V amazonskem deževnem pragozdu je ogromno znanih drevesnih vrst, vsaj 16.000, zelo verjetno je, da jih moramo še ogromno odkriti, pa ne samo dreves, tudi drugih rastlin in živali. Nekaterih delov džungle še ne poznamo.

Življenje zunaj Zemlje
Zemlja je le eden od milijarde planetov v vesolju. Onkraj Zemljine atmosfere je nešteto svetov, vprašanje je, ali jih bomo odkrili. Znanstveniki trenutno preučujejo Evropo, Jupitrovo luno, ki naj bi imela, podobno kot Zemlja, jedro iz železa in niklja. Na njej je tudi ocean, ki se skriva pod debelo ledeno lupino. Bi lahko podobnost njene sestave z Zemljino pomenila, da na njej živijo zunajzemeljska bitja?



Kaj pa tebe zanima? ;)



Nadaljuj