ZLATA BITJA - ČEBELE

ČEBELE – STARE PREBIVALKE PLANETA ZEMLJA

Star slovenski pregovor pravi:

Učimo se pri čebelah: pridnost bogati, pogum jača, enotnost nas napravi močne.

Koliko let so sploh na svetu čebele? Danes vemo, da so si planet delile že z mogočnimi dinozavri. O tem pričajo najdbe primerkov progastih žuželk, ujetih v jantar. Znanstveniki menijo, da so čebele na svetu že vsaj 100 milijonov let. Takrat rastline še niso imele takšnih cvetov in so svoje cvetne izume šele izpopolnjevale. Prednice današnjih čebel so rastline obletavale, da bi uplenile kakšno drugo manjšo žuželko. To še niso bile čebele, bile so vrsta plenilskih os. Včasih so namesto plena pokusile cvetni prah in tako se je zgodba čebel počasi pričela. Rastline so imele od čebel veliko koristi, saj so te močno pripomogle k njihovemu opraševanju. Da bi privabile čim več čebel, so razvile vedno bogatejše vonje, barve in oblike svojih cvetov. Čebelam so se sočasno oblikovali organi, s katerimi lahko čebele srkajo sladki nektar, telo so jim prekrile goste dlačice, kamor se lepi cvetni prah. Prav zaradi njih imamo na naših krožnikih slastno sadje in zelenjavo, med in druge zdravilne dobrote iz čebeljega panja.

V septembrski številki revije PIL si prebral veliko zanimivosti in dejstev o čebelah. V nadaljevanju učne poti pa odkrij še več.
Za še več raziskovanja pa ti priporočamo knjigo Čebele.





Nadaljuj

Stari Grki in med


Že pri starih Grkih je med veljal za božanski obrok. Po njihovih verovanjih so bogovi z Olimpa pili nektar in jedli ambrozijo. Ta hrana naj bi jim zagotavljala nesmrtnost. Recepti z njihovih pojedin se niso ohranili, a prav verjetno je, da je bila glavna sestavina prav med. Vrhovni bog Zevs je odrasel ob medu. Legenda pravi, da ga je oče Kronos takoj po rojstvu nameraval požreti, a ga je mati Rea skrila v jamo in ga prepustila v skrb kozi Amalteji in nimfi Melisi. Amalteja je otroka hranila z mlekom, Melisa pa z medom. Melisa v grščini pomeni čebela in od tod izvira ime za dišečo rastlino, meliso, ki jo čebele tako obožujejo.


Nadaljuj

TOČENJE MEDU

Med je naravno živilo, ki ga pridelujejo medonosne čebele iz nektarja ali rastlinske mane. Nektar ali medičina je sladek sok, izloček cvetov večine cvetnic, ki jih oprašujejo žuželke. Sestavljen je iz vode in sladkorjev (glukoze, fruktoze in saharoze). Mana je naraven, sladek, lepljiv sok, ki ga izločajo drevesne ušice in kaparji. V panju čebele medičino ali mano obdelajo, zgostijo, primešajo izločke lastnih žlez in jo nato shranijo v celice satja. Iz satja med čebelarji iztočijo s centrifugiranjem – postopek, ki ga imenujemo tudi točenje medu, si oglej v filmčku:



Če se vam posnetek samodejno ne prikaže, kliknite tukaj.

Nadaljuj

GOZDNI MED


MED je naravno živilo, ki ga iz nektarja ali mane pridelajo čebele.

NEKTAR ali medičina je sladek sok, izloček cvetov večine cvetnic, ki jih oprašujejo žuželke.

MANA je naraven sladek sok, ki ga izločajo drevesne ušice, škržati in kaparji. V panju čebele medičino ali mano obdelajo, zgostijo, dodajo izločke svojih žlez in shranijo v celice satja, pokrijejo z voščenimi pokrovčki in tako nastane med.


Za nastanek cvetličnega medu je potreben samo en predstavnik živalskega sveta – čebela. Za proizvodnjo gozdnega ali, pravilneje rečeno, manovega medu (tudi manovec) pa sta potrebna dva predstavnika živalskega sveta – čebela in lubna ušica ali kapar.

Ušice predelajo velike količine drevesnega soka. Zase porabijo le majhen del sladkorjev in beljakovin, preostalo pa izločijo v obliki sladkih kapljic. Drevesni sok žuželke tako oplemenitijo, ta proces pa nato dokončajo čebele, ki mano predelajo v končni proizvod – manov med.

Med je torej lahko cvetnega (cvetlični, akacijev, kostanjev, lipov) ali manovega izvora (gozdni, hojev, smrekov). Gozdni med je zelo kakovosten in iskan, zato je koristno, da se v naših gozdovih ohranjajo in zasajajo medovite drevesne vrste.

MEDOVITE RASTLINE


Medovite rastline so tiste, ki s svojimi sladkimi izločki v obliki medičine in cvetnega prahu dajejo čebelam hrano in omogočajo njihov razvoj. Gozdovi so bogati s temi rastlinami. Medovite rastline rastejo tudi na poljih, kjer jih kmetje sejejo na večjih površinah. To so facelija, ajda, detelja, oljna ogrščica, sončnice. Najdemo jih tudi na cvetočih travnikih, ki jih je žal vse manj.

V Sloveniji za aktivnosti, povezane s sajenjem medovitih rastlin, skrbi Čebelarska zveza Slovenije.
Vemo, da so čebele eden najpomembnejših živalskih organizmov na planetu, zato je pomembno, da tudi na svoji mikrolokaciji poskrbimo za saditev medovitih rastlin in tako naredimo nekaj dobrega za ohranitev čebel in okolja, v katerem živimo. Čebele pa bodo še naprej vestno opravljale svoje osnovno poslanstvo, to je opraševanje rastlin, in poskrbele za hrano, ki je za obstoj človeka nujno potrebna.

V naravi je že dolgo znana soodvisnost med rastlinami in njihovimi opraševalci. Rastline so se med razvojem prilagodile na določeno vrsto opraševalcev in obratno. Glede na način opraševanja delimo rastline na žužkocvetke in vetrocvetke. Opraševanje s pomočjo živali je poseben primer sožitja, kjer rastlina spodbudi žival, da pride v bližino njenih spolnih organov z nektarjem. Pogosto obiskujejo opraševalci zelo ozek nabor rastlin (lahko tudi samo eno vrsto), na katere so se prilagodili.

Opraševanje


Opraševanje ali polinacija je prenos pelodnih zrn iz prašnikov. Ta prenos je ključen za spolno razmnoževanje rastlin, saj s tem pridejo moške spolne celice v bližino ženskih, čemur sledi oploditev. Poznamo tri glavne načine opraševanja, in sicer opraševanje s pomočjo živali, opraševanje z vetrom in opraševanje z vodo.

Opraševanje z vetrom
Vetrocvetke, ki jih oprašuje veter, imajo majhne cvetove. Prašniki so dolgi in imajo nežne prašne niti, ki jih strese že rahel veter in otrese cvetni prah. Brazde pestičev so večinoma zunaj cveta, močno podaljšane, tako da lahko ulovijo pelodna zrna. Ko se pelod enkrat sprosti, je verjetnost pristanka posameznega pelodnega zrna na ustrezni brazdi majhna, zato je potrebno veliko veliko peloda. Cvetovi vetrocvetk so navadno združeni v socvetja. Vetrocvetke so: trave, žita, ostričevke, iglavci, večina slovenskih listavcev, zelišča, hmelj, koprive, konopnice …

Opraševanje z vodo
Nekatere kritosemenke imajo potopljene cvetove, ki pelod spustijo v vodo. Opraševanje z vodnim tokom se pojavlja pri podvodnih rastlinah, na primer pri rogolistu, podvodnici, morski travi.

Rastline oprašujejo različne živali. Med opraševalce spadajo metulji, hrošči, muhe in nekatere vrste netopirjev. Najučinkovitejše pa so medonosne čebele, ki delujejo v skupini. Če v bližini panja raste veliko lip, se bodo čebele sporazumele, da najprej obiščejo vse lipe, nato pa se posvetijo še preostalim rastlinam. Tako pelod res prispe do prave rastline in se ne izgublja drugod.

NAJVEČJI CVETOVI NA SVETU

Raflezija lahko zraste do enega metra v premeru, kar je primerljivo z avtobusno pnevmatiko. Tehta kakšnih 11 kilogramov in ima pet debelih rdečkastorjavih usnjatih cvetnih listov, posutih s svetlimi bradavičastimi pegami. Na stičišču cvetnih listov je orjaška čaša, ki drži tudi do 6 litrov vode.

Raflezija nima stebla, listov in korenin. Raste kot parazit na nekaterih ovijalkah na džungelskih tleh. Ko popek prodre skozi skorjo gostiteljske trte, raste kakšnih deset mesecev. Pogosto zraste do velikosti zeljnate glave. Nato se usnjati cvetni listi v nekaj urah razprejo in raflezija se pokaže v vsem svojem sijaju. Cveti le nekaj dni in nato se spremeni v črno sluzasto gmoto, približno tako kot nekatere gobe.

In kaj je pri rafleziji še bolj zanimivo? Neki pisec je raflezijin vonj nazorno opisal kot vonj po »bivoljem truplu v zadnji fazi razpadanja«. Zaradi vonja si je prislužila vzdevka »trupelski cvet« in »lilija z vonjem po truplu«.

Njeni glavni opraševalci so muhe, ki se sicer hranijo z mrhovino, zato se vonju raflezije ne morejo upreti. Rafflesia arnoldii je redka in ogrožena rastlina. Da se ženski cvetovi lahko oprašijo, morajo blizu njih cveteti moški cvetovi.

URBANO ČEBELARJENJE

Danes se veliko govori o čebelah in njihovi ogroženosti. Zavedamo se, da so čebele izredno pomembne za naše preživetje na Zemlji. Sloviti fizik in nobelovec Albert Einstein naj bi napovedal, da ko bodo izumrle čebele, bo v nekaj letih izumrl tudi človek. Nič več čebel, nič več opraševanja, nič več rastlin, nič več živali, nič več človeka.

Čebele izumirajo zaradi več razlogov, eden od teh je tudi pomanjkanje kakovostnih lokacij za pašo čebel.
Zanimanje za čebele se je preselilo v mesta in utrnila se je ideja, da bi jim lahko ponudili dom prav tu, v mestih. Sprva se je to zdelo nekoliko nenavadno, pa se je hitro izkazalo za odlično potezo. Čebele se v mestih počutijo odlično. V mestih so parki, vrtovi in balkoni, pa tudi tržnica, ki čebelicam ponujajo slasten in pisan jedilnik. Pojavila se je potreba po zasajanju medovitih rastlin, ki bi čebelam pašo omogočale do konca pašnega obdobja, in ureditev ustreznega bivanja za čebele. Tako se je začelo urbano čebelarjenje.

Številni podatki kažejo, da so čebele, ki se pasejo v mestnih parkih, botaničnih vrtovih in drugih cvetočih mestnih predelih, pogosto celo bolj zdrave in bolj produktivne kot njihove vrstnice, ki bivajo in se pasejo na podeželju.

ZANIMIVOSTI O ČEBELAH


Čebelji strup so v medicinske namene uporabljali stari Egipčani, Grki in Kitajci. Z njimi so zdravili predvsem revmo. Na injekcije s čebeljim strupom nekateri zdravniki prisegajo še danes.
Kadar čebela piči človeka, žela ne more več izruti iz kože. Ko odleti, se ji želo odtrga skupaj z delom zadka, zato čebela ne preživi. Bolečine po piku ljudje lajšajo na različne načine: na mesto pika položijo kos čebule, česna ali papaje.

Za proizvodnjo 1 kg medu morajo čebele obiskati več milijon cvetov in preleteti kakšnih 150 tisoč km. Približno toliko, kot če bi 4-krat obkrožile Zemljo.

Pri nas na Slovenskem se je v 14. stoletju pojavil panj iz desk. Kasneje, v sredini 18. stoletja, so ljudje prednji del panja poslikali. Te poslikave imenujemo panjske končnice. Ljudje so jih slikali zato, da bi čebelarji ločili svoje panje, svetniške podobe pa naj bi tudi varovale čebele v panju. To ljudsko umetnost so ustvarjali samouki slikarji.

Čebele so v vsej zgodovini uživale vsesplošno spoštovanje ljudi, a jih kljub temu niso upodabljali na grbih in zastavah. To mesto so si zaslužili mogočni levi, orli, medvedi … Nato pa je cesarja Francozov ob koncu 18. stoletja navdušila vsebina grobnice Hilderika I., ki je vladal Frankom 13 stoletij pred njim. V njej so namreč našli 300 natančno izdelanih čebel iz zlata. Cesar je nato motive Bourbonov na praporjih, pečatih, oblačilih in uradnih poslopjih zamenjal s čebelami.

ČEBELARSKI MUZEJ

Slovensko čebelarstvo odlikuje večstoletna in svetovno znana tradicija. Zato je prav, da imamo v naših krajih čebelarstvu posvečen muzej. Čebelarski muzej so odprli leta 1959 in je do danes po svojih vsebinah in obsegu edinstven v slovenskem in tudi evropskem prostoru.

Rojstni dan slovenskega čebelarja Antona Janše, 20. maj, je bil leta 2017 razglašen za svetovni dan čebel. Njegovo delo in delo drugih slovenskih čebelarjev je predstavljeno v Čebelarskem muzeju.

V muzeju je na ogled razstava skoraj 250 poslikanih panjskih končnic, med njimi tudi najstarejša ohranjena poslikana končnica z letnico 1758. To je največja razstava te posebne slovenske ljudske umetnosti. Poslikane panjske končnice so del tistega repertorija slovenske kulturne dediščine, ki ga pozna skoraj vsak Slovenec.

V muzeju je predstavljena kranjska sivka, avtohtona pasma čebele. Obisk muzeja je še posebej zanimiv od spomladi do jeseni, ko je v muzeju tudi opazovalni panj z živimi čebelami.